natasarobi
|
gojska, yaris - ŽAL MI JE DA SE JE TUDI TI VAMA ZGODILO!! Res je, teh zgodb je čedalje več in o tem se še vedno ne govori javno. Jaz sem mislila, da sem sama, ko se je meni zgodilo, ker sem morala na umetno prekinitev zaradi nepravilnosti ploda. Potem ugotoviš, da nisi sam in da nas je mnogo preveč. Potem pa vsi pričakujejo, da se boš pobral kar takoj, da ne boš slabe volje, da je verjetno že prav, da se je to zgodilo, da boš imela nekoč še veliko otrok itd. Eni ljudje se te izogibajo kot, da si kužen, drugi te vljudnostno tolažijo z napačnimi besedami, prideš v službo in moraš delat takoj s tako paro kot si prej,... Ampak zdržimo tudi to - zakaj? Po mojem zato, ker poslušamo okolico namesto, da bi si dovolile žalovati in pustile čustom na plan (večina, ki tega ni doživelo, bi mislilo da se nam je zmešalo). Recimo z mano nekaj ljudi sploh ne govori, nekateri me sprašujejo 'A bo? Si v redu?' In kaj rečem: 'Ja, bo.', ker če bom rekal, da nisem v redu, me bodo tolažili z besedami, ki jih nočem slišat (zgoraj naštete). Prvič, ko se mi je zgodilo sem nekako vse skupaj potlačila, ko sem šla v službo sem se vrgla v delo. Sedaj drugič je pa udarlo še vse za nazaj. Bilo je tako, da sem mislila, da se mi bo zmešal - jokala sem kamorkoli sem šla (vlak, avtobus, služba, ...), kar tresla sem se in v prsih me je dušilo. Ker sem vidla, da tako ne gre sem šla k psihologu. Prvo, kar sem tam storila je bilo, da sem dala solzam prosto pot in da sem povedala kar dejansko čutim (do drugih nosečnic, do zdravnikov, do sebe,...). Sedaj je bolje in počasi bo še boljše, toda pozabila ne bom nikoli. Besede ljudi, ki mi postavljajo razna vprašanja, ki me ignorirao, ki jih iz radovednosti zanima kako in kaj poskušam razumeti - saj ne vejo kako je, če tega nisi doživel, trudijo se, da bi me potolažili pa ne znajo,... No, za ene pa je bolj, da sploh ne dam komentarja, ker ne vem kam bi jih uvrstila (nevedne, neumne,..?) p.s. kok sem se razpisala in dala čustvom prosto pot
|