|
RE: Kako 4 letniku razložiti, opisati ''druga... 25.5.2010 12:54:14
|
|
|
|
ronja
|
khurde, o tem sem tudi jaz razmišljala- vendar če gledamo čisto medicinsko so vse te "drugačnosti" bolezni - nekatere so kronične in neozdravljive, nekatere kromosmske, vendar še vedno je to nenormalno stanje, ki človeku otežuje samostojno življenje in razvoj - po domače bolezen... Firbčnemu otroku pač razložiš, da vse bolezni niso ozdravljive, saj verjetno pozna tudi kakega otroka s kakšno manj hudo kronično boleznijo (recimo astma, ipd...) in bo hitro razumel. Mislim, da če si človek noče priznat, da je bolan, je tu problem v njem (takes one to know one ), ne v okolici, ki po pravici pove. Sme pa imela že dosti slabih izkušenj. Sploh v bolnicah in kakih drugih ustanovah. Ne motijo me toliko pogledi otrok, kot pa pogledi staršev oz. odraslih. Ker eni zanjo bit prav nesramni in prav bulijo v otroka in tebe. Starši bi morali po moje otrokom malo razložit, da obstajajo ljudje ki so drugačni, da so na svoj način posebni, edinstveni. Da se znajo isto igrat, da pač nekateri prej shodijo, eni kasneje, sni prej začenjo govorit, eni kasneje. Ampak da smo vsi ljudje, vsi enakorpavni, čeprav so drugačni! Prav zaradi takih problemov sem si želela tvoje mnenje. Kako bi si ti želela, da bi mi, ostali starši reagirali, če bi recimo naš otrok začel gledat v vašega? Problem je postavit mejo- Ronja včasih buli v normalne zdrave otroke, ker jo pač zanimajo, včasih pa jo je sram in sploh pogledat noče - ne enih ne drugih. Oboje pa lahko prizadane otroke in starše teh otrok (zdravih navadno manj, ker tega toliko niti ne opazijo, ker se jim ne dogaja ves čas). Zaenkrat še nisem imela teh problemov, vendar bi rajši prej vedela, kako reagirat. V vrtcu ni problem, ker so sami otroci in vzgojiteljice in ni nihče prizadet ali užaljen, pri starših je pa dostikrat bolj delikatno... Problem je namreč v tem, da če ti začneš kar tako iz nule razlagat otroku: vidiš, ta otrok je pa drugačen... delaš že v začetku razliko - ko je niti otrok še ne dela oz. povdarjaš razliko, namesto da bi pustil, da se najprej sama spoznata na svoji ravni, kakor pač znata. Kar se mi ne zdi najbolj prav (to povdarjanje razlike)... Če pa čakaš, da bo otrok sam opazil in se odzval na razliko, potem je pa zelo verjetno, da bo buljil ali pa umikal pogled. Ronja se boji vsega, kar dela hrup: množice, smetarskega avtomobila,... in tudi otrok, ki se iz nule zaderejo. In vsakič se bo stisnila k meni in Tudi mene so učili čisto enako kot khurde in še zdaj ne vem, kaj naj v konkretni situaciji naredim. Buljit, oponašat in se norca delat itak da ne smeš, to je jasno, gledaš ga pa lahko oz. je tudi prav, ker ne marajo, da umikaš pogled - moraš jih gledat kot vsakega normalnega človeka. Vendar tudi normalnega človeka kdaj gledaš bolj, kdaj manj, če ima modre lase, navadno bolj in tu je čisto isto. Ampak takrat ni na to nihče pozoren in se niti ne zavedam, "kako" gledam vse ostale. In potem se začnem spraševat, če delam prav ali ne, če recimo gledam (verjetno bolj pozorno kot ostale), če bo rabil človek pomoč, se sprašujem, če jo sploh hoče, itd... Recimo enkrat se mi je zgodilo, da je na drugi strani ceste hodil slepec z belo palico - po pločniku in po cesti, tam je pač vsakega malo. In nekaj metrov pred njim je bil avto in on gre proti njemu, pa še prav zelo hitro je hodil in zgledal zelo samozavesten pri tem. Gledam njega in tisti nesrečni avto in nisem vedela, a naj mu rečem, da je tam parkiran avto, ali ga bo itak sam začutil s palico in bi mu bilo bolj všeč, če ga pustim pri miru, saj vendar vidim, da je tam "doma" oz. da pozna okoliš in mu gre prav dobro brez mojih "dobronamernih" opazk... NIsem ga mogla prej vprašat, ker sva bila vsak na svoji strani ceste in bi kvečjemu imela čas, da bi zavpila "pazi". No, takrat nisem nič rekla in se je on zaletel v tisti parkiran avto. POtem mi je bilo seveda žal, da ga nisem opozorila, še zdaj pa ne vem, kaj bi si on želel... Naslednjič bi verjetno rekla, ampak še vedno pa ne vem, če je to prav, če izgleda, kot da sam zmore (in verjetno tudi sam hoče)... Tudi ne vem, ali si recimo slepi želi, da mu pomagaš prit nekam, če je sam, da bo pač lahko šel hitreje, ali si želi, da ga pustimo na miru, saj je vendar samostojen. Pa sem imela slepo babico, pa sama sem bila skoraj slepa en čas, pa vseeno ne vem... Drugače je, če živiš s tem. Zato se zelo priporočam za kakšne nasvete. Verjamem, ad si nekateri želijo eno, drugi pa drugo, ker smo različni - ampak kaj je večina, kje bom manjkrat falila? Ko sem bila sama na berglah, mi je bilo čisto všeč, če mi je kdo držal vrata, recimo, vendar sem jaz vedela, da nekoč ne bom več na berglah in je psiha drugače naravnana... Je lažje, mislim... nisem pa pustila, da mi kdo kaj dosti pomaga pri moji astmi, ker to je pa za skoz in to sama obvladujem...
|
|
|