ronja
|
Prav je, da to, kar se zmenita, drži (tudi kazen), vendar se da včasih naredit kompromis. Mali se trudi in mu je žal. Tebi je tudi hudo, ko ga vidiš, da se trudi in si v bistvu ne želiš zdaj ga 1 teden kaznovat, če prav razumem. Zakaj bi vaju potem oba mučila? Jaz naredim tako: ko dojame, da je nekaj res narobe naredila, se opraviči in poizkuša popravit in potem ko je še zelo zelo pridna in seveda misli, da se bo takoj zmazala (enako kot pri tebi), takrat ji povem, da takoj ji še ne dam željenega, ker je bila prej poredna (pač povem, kaj je bilo narobe), ampak če bo zelo zelo pridna, potem bom pa kazen skrajšala. In navadno je potem res zelo zelo pridna in potem dobi svojo željeno zadevo in je vse ok. Vsi srečni. Se mi zdi, da je to fajn, ker jim da občutek, da lahko nekaj naredijo za to, da bo boljše. Kar je boljše kot pa če so čisto neaktivni in samo čakajo, da bo pač kazni konec. S tem jim pa damo vedet, da lahko napake tudi popravijo in to se mi zdi dobro... Pravljice za lahko noč pa ne jemljem, edino grem stran, če se noče umirit, pa to ni bilo dostikrat, ker ji veliko pomeni, da sem tam. Pa tudi mi mamo filozofijo, da se skregamo prej, zmenimo prej, potem pa gremo spat pobotani. Kot šimpanzi .
|