mojMika
|
Lepo pozdravljeni! Že kar nekaj časa prebiram RR in sem našla že cel kup čudovitih nasvetov, pišem pa prvič, ker se mi zdi, da tokrat potrebujem sama prav poseben nasvet. Takšna je zadeva: pred 4. meseci sva s fantom postala starša malemu sončku. Par sva že skoraj sedem let, vendar sva skupaj začela živet le kakšen mesec pred porodom. Živimo pa v zgornjem nastropju hiše v kateri živi tudi njegova mama. Poleg nas ima v zgornjem nadstropju sobo tudi fantova sestra, ki se je preselila nazaj domov kakšen mesec po rojstvu najinega malega. Na začetku je v tej hiši živel še fantov oče, ki pa se je kmalu odselil. In tukaj se začne. Fantova mama, torej recimo ji moja tašča, čeprav uradno nikoli ne bo, je prepričana, da je (njene besede)"najbolj nesrečna babica na svetu, ker ima tako malo svojega vnuka". Pa ga sploh nima tako malo, res pa je, da ga zaenkrat še pač ne puščava pri nobenemu. Oba imava čas in seveda voljo ukvarjat se z malim in meni se to zdi čisto logično. Moram povedati, da sem, priznam, imela hudo poporodno depresijo in mi je vse šlo zelo na živce. Predvsem to, kako je mali premalo oblečen ali preveč, zakaj mu berem pravljice, naj ga pustim na miru in bla bla bla, nešteto stvari. Na moje besede, da pač poznam svojega otroka oziroma ga spoznavam mi je odgovorila, da pa to ni nujno. Nikakor ni razumela in še vedno ne, da ima otrok nek svoj ritem in da pač zaspi tako kot pač zaspi. Ona bi ga raje nosila okoli, da bo zaspal (pa je mali res čudovit, spi celo noč že odkar sva prišla iz bolnice in tudi zaspi zvečer vedno na isti način, brez problemov). Nonstop mi govori, da naj grem jaz pospravljat,da bo ona z malim. Ni šans, zaenkrat še pač ne. Če pa kdo reče kaj bolj grobo,pa povesi nos in je užaljena. Odkar je njen mož odšel, pa je še huje. Kadarkoli ji je dolgčas se prikaže pri nas in pričakuje, da se bova midva umaknila, da bo ona lahko z malim, ne glede na to, kar delamo. Pogovor ne zaleže, ker ne glede na to, da je ženska profesorica, nikoli ne posluša. Stokrat sem že odgovarjala na njena vedno ista vprašanja. Pa ne vem ali je pozabljiva ali pa preprosto ne posluša. Mogoče se vam ne bo zdelo to hudo, ampak meni se že kravžljajo živci. Da pa bo mera polna, v sosednji hiši živijo fantova babica in dve stari teti. To, da si kuhamo sami je seveda prav nevzdržno. Da se trudimo in učimo živet po svoje, je po njihovem odtujenost (tako pravi ena stara teta, druga se ne vtikuje - je res super ženska). Da jaz vidim svoje starše enkrat na teden za dve uri pa sploh ni pomembno (kako nesrečna babica je šele moja mama?????). No na koncu pa mi še fantov oče reče, da delam krivico otroku in njim, ker otrok čuti, veste in drugi tudi imajo čustva. Ja, jaz pa sem samo privid in nepomembna oseba, katere tako nihče ne upošteva. Sama pravim , da so verjetno pričakovali, da bo z mano lažje okol it, ker sem pač bolj mirne narave in nerada veliko govorim (očitno veliko raje pišem):)- Pa so se zmotili, sem veliko bolj trmasta kot zgledam. Tako in sedaj prosim za nasvete: kaj naj naredim,da se mi ne bo čisto zmešalo, ker nonstop razmišljam o tem in ponoči ne morem spat zaradi tega. Saj slej ko prej bodo vsi prišli na svoj račun glede otroka (razen fantovega očeta, ki je zelo grob z malim), saj ga nimam zato, da ga privežem na sebe. Bolj ko rinejo v mene, bolj se odmikam. Kako naj rešim to situacijo? Hvala, da ste brale in hvala za nasvete.
|