Sita
|
Ljudje smo različni. Nekateri potrebujejo več časa za prilagajanje, nekateri pa manj.
Ko se zaljubimo, ponavadi idealiziramo tistega, v katerega smo se zaljubili. O njem si ustvarimo neko podobo, ki ima morda prav malo skupnega z resničnostjo. Vidimo ga takega kot ga želimo videti.
Ko začnemo z njim živeti, se postopoma pokažejo tudi stvari, ki nam na njem niso všeč in jih imamo za slabe (lahko da niso slabe, le nam ne ustrezajo). tega je zmeraj več in tudi on nas lahko vidi drugačne kot prej (včasih smo nejevoljni, kar pej nismo pokazali, tečni, živčni, jezljivi ...). In takrat se odnos med partnerjema začne speminjat. lahko da to spejmemo pri partnerju (in on pri nas) ali pa nas takšne lastnosti začenjajo čedalje bolj odbijati in postajamo zmraj bolj razočarani. Bolj ko smo bili zaljubljeni (bolj ko smo ga idealizirali), bolj postajamo razočarani. Lahko se pa zgodi, da zaljubljenost (idealno je, če se to zgodi pri obeh) preraste v ljubezen, kar pomeni, da sprejemamo partnerja natanko takšnega kot je, da ga ne poskušamo spreminjati (vsaj ne na silo), da ga sprejmemo z vsemi njegovimi "napakami" vred. če smo sposobni hitrega prilagajanja se to lahko zgodi kmalu in je eno ali dve leti skupnega življenja dovolj, da lahko začnemo razmišljat o novem družinskem članu - otroku. Vendar je ponavadi tako, da se ženske kar hitro prilagodimo, ker smo že po naravi bolj družinske - materinske. Moški pa potebuje čas. zato sem rekla, da je lahko, če dva živita skupaj le dve leti, to premalo. Koliko pa se spoznamo v dveh letih? No, meni se zdi idealno 4 leta - takrat pa že moramo vedeti, če smo za skupaj.
Seveda so primeri, kjer se dva lahko razideta po 10 letih in več - samo to je redko. Še vedno težko verjamem, da pride do spremembe naenkrat - gotovo je bilo že prej opaziti kakšne znake, da ni vse v redu ... le da potem pride do kake pike na i in partner reče: "Konec je, ne morem več."
No, hočem reči, da poznam veliko parov, ki se kar hitro odločijo za otroka ali pa pride do nepričakovanega spočetja in lepo zgradijo hišo, si ustvarijo materialno eksistenco, skupaj vzorno vzgajajo otroke in so videti srečna družina. ko pa otroci odrastejo (ponavadi že, ko pridejo do pubertete) pa nenadoma ugotovijo, da nimajo nič skupnega in se čudno gledajo, češ: "Kdo si pa ti?" in pride do ločitve ali pa nesrečno vztrajata naprej.
Zato pravim, da se morata že prej dodobra spoznati, graditi svoj odnos, preden pridejo otroci. Kajti otroci pridejo in gredo, partnerja pa ostaneta skupaj vse življenje. Prepozno je začeti graditi njun odnos po tem, ko otroci odrastejo. To je treba delati od prvega dne skupnega življenja, če hočeta, da bo zveza uspešna. Ne pa ob najmanjšem prepiru uiti ali poskušati patnerja zapustiti. Zakaj? To ni rešitev.
Draga mami 24, le pogumno naprej. Tvoj fant pač rabi čas, da se prilagodi novi situaciji. Najbrž mu je vse prehitro. Ali pa bi rad še hitro izkusil samske dni s prijatelji, dokler še ni otroka, ker se zaveda, da bo potem očka, ki bo moral skrbeti zanj in zate. To je težka naloga zanj. Pride do popolne spremembe življenja, moški pa se včasih počutijo zelo odgovorne, da družini prinesejo dovolj denarja (saj to elajo že od prazgodovine - takrat so prinašali ulov, danes pa denar).
Torej potrpežljivost in podpora drug drugega, pa tudi nekaj svobode in veliko pogovorov. Saj bo - vidim, da bo! samo ne obupat takoj in prsim ljudje, najpej poskušajte dati vse od sebe, rešite probleme, šele ko res ne gre več morda pomislite, da bi šli sami naprej skozi življenje. Ne prehitro vreči puške v koruzo! Saj nam tudi pri drugem ne bi bilo nujno bolje. Odnos je teba zmeraj graditi.
In ne razumem - če se nekomu povsem predamo, da bi ga lahko že nasldnjo minuto sovražili? tega pa res ne morem razumeti ... saj to ni bila nikoli ljubezen. Vsi delamo napake - zato moramo tudi odpuščati. Pa naj stori karkoli ... četudi nas prevara ... vse se da rešit, samo, če es hočemo in nismo za vsako figo užaljeni.
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in po prvem ss sva se trudila eno leto in sedaj je končno uspelo 
Zakaj nebi mogla počasi uredit še te malenkosti, ki so potrebne. Cele dneve samo dela, v službi dela en teden dopoldan in drug teden popoldan. Zmenjeno imava tako, da ko je dop. v službi imava popoldneve za naju, vendar je ta kompromis veljal samo en teden. 
je v službi pa kljub temu , da pride iz službe ob 16.30 , pomaga pri skrbi za dom in otroke,čeprav jaz zmorem vsa hišna opravila sama nardit. Fora je v tem ,da oba živima v tem domu in otroci so tako moji kot njegovi ,saj sva se oba strinjala , da si ustvarima družino.Kako ravnat v tvojem primeru jaz ne vem , ker ne poznam tvojega partnerja in na vem kaj bi ga streznilo.Pri nas ne palijo ultimati , ker se nama to zdi grdo manipuliranje s partnerjem. Midva se pač pogovorima , včasih tudi bolj glasno
, da se bolje slišiva
in kufre pred stanovanjem- čeprav je njegovo, ha.
