NinKa
|
Ja, glede tega ali ga obdržati ali ne je čist tvoja odločitev. Najbolje bo, da se vsedeta, pomenita, preračunata in se šele nato odločita.
Sama sem zanosila v drugem letniku faksa. Po prvih tednih bruhanja, sem ob prvem obisku G. šla tja v prepričanju da hočem splav. Takrat me je vzela sestra na stran, šla z menoj v sosednjo ordinacijo in sva se pogovarjali. Zakaj in kako in kako naprej. Odprla mi je oči,da vseeno ni tako hudo kot si sama mislim, da se bo že vse uredilo. Nato sem šla h G., ki je tut govoril z menoj in ker sem bla še vedno na tem da bi splav, sva naredila UZ in mi je razložil, da sem v 9. tednu in kako n kje je kaj. Videla sem kako utripa srček, da je z  vse BP in potem mi je še dal slikice. Pa rekel je, da če se res odločim za splav naj pridem nazaj čez dva dni.
Nato sem še celo noč razmišljala kako in kaj. Pa splav, a je res potrebno, a bom zmogla faks, brez pomoči drugih - živim 160 km vstran od staršev??? In odločitev je bila na koncu, po še enem pogovoru s fantom čist jasna.
Odločila sva se da bova STARŠA. Navkljub vsemu....sva vozila čez vso nosečnost, porod in sedaj naprej. Brez pomoči staršev. No sedaj 2,5leti kasneje - sem v 4 letniku, razmišljam o diplomi,  je živahen nagajiv fantič, ki je v vrtcu, s fantom sva se poročila pred enim letom....
Kaj sem ti hotela napisat je to, da se vse da, če je le volja. Je velikokrat hudo, težko in naporno, ampak ti nasmeh in objem otroka vse odtehta. Sama si nikoli ne bi mogla opravičit če se takrat ne bi odločila tako kot sem se takrat...torej ZA . Vse težave, ki sem jih pa imela v nosečnosti sami in porod pa ženske itak zlo hitro odmislimo in pozabimo.
Lepo nosečnost ti želim.
|
Natisni
neskončno žal, da sva se odločila za tak izhod. Sicer takrat nisva imela idealnih pogojev za 
