ronja
|
ni bistveno, da ti veš, da imaš oba otroka rada, to mora vedet hčerka! njena čustva in njeno videnje je tuki zame "objektivna" resnica, ne pa videnje nekega zunanjega opazovalca ... če ti reče, da se čuti zapostavljeno, to očitno iz nekje izhaja, tako da jaz bi se ji poskusila čisto iskreno približat in se pogovorit.
Podpis - in pod cel pomladin post! Zelo fajn ilustracija: to da daš obema isto, ne pomeni, da obema pokažeš, da ju imaš enako rad. En je bolj cartljiv, rabi več cartanja, drugi rabi, da mu pokažeš ljubezen na drug način. Ne morem jaz zdaj Ronji ponudit zize, evo, vidiš, da te imam enako rada kot Lejlo . Ona hoče, da jo pocartam, Lejla se hoče podojit. Banalen primer od včeraj zvečer, ko sem ju uspavala, recimo. Tako sta obe dobili, kar sta hoteli in je bilo ok in zato zaenkrat ni nobenega ljubosumja.
Živa, s tem bo otroku samo dala vedet, da ji je vseeno, tudi če je pri očetu (torej da si je ne želi imet pri sebi) in ji bo v bistvu potrdila njene občutke - da si mama želi bit sama z bratom, zanjo ji je pa vseeno, tudi če ne živi z njima. Ne vem, to bi jaz vzela kot zadnjo rezervo, če res nič drugega ne bi delovalo in bi se odnosi samo vedno bolj krhali... Pa mislim, da ne gre za potuho pri očetu, bolj da se tam počuti sprejeto, ker verjetno tam nima še enega bratca in ej njegova edina, doma pa ne.
Moja mami je delala razlike, vedno je bil najmlajši otrok bog i batina in ker sem srednja, vem, kako je na obeh straneh in vem, da ni to dobro za nobenega. Zdaj razlike vidi tudi moja mami, takrat jih pa ni.
Ampak tudi če ti razlik ne vidiš in jih ona vidi, potem ji moraš pomagat, saj jo imaš rada! S tem, da jo nateraš, boš videla, da nikjer ni tako luštno, se gotovo ne bo počutila bolj sprejeto in ljubljeno. In ti povem, da bi jaz ob taki situaciji točno to naredila: šla bi k očetu in odnos z mamo bi šel nekam v maloro (ni bilo točno tako, ker sta živela skup, je bilo pa psihično precej podobno). Ampak tega si verjetno ne želiš, glede na to,. da tu iščeš rešitve...
MOraš ji dat vedet, da jo imaš rada! Ne samo povedat- jaz mami tega dolgo nisem verjela, ker pač nisem tako čutila. pa vem, da me je vedno imela rada - sem tudi takrat vedela, vendar nisem čutila.
Tvoja punčka me precej spominja name, samo v malo hujši obliki (jaz nisem odrivala brata, nekak sem vedela, da ni on kriv, pa bila sem "pridna" v šoli- po pravici povedano se mi ni bilo treba kaj dosti trudit za to), je uporniška in pove, kar se ji ne zdi prav. Izkoristi to! Če ji boš rekla, da naj gre, bo šla. In vprašanje, če bo hotela nazaj, tudi če bi ji bilo pri očetu res slabše (kar pa ni nujno)...
Pa vprašaj jo, zakaj ima tak občutek, in se potem na podlagi tega skušaj z njo pogovoriti - kaj bi ona rada, kako naj bi se po njenem vedla do nje in kako do bratca, v čem po njenem mnenju delaš razliko ipd.
No, s tem delom se pa močno strinjam.
Najti moraš to, kar njej veliko pomeni in ji potem to dati, če ji hočeš pokazat ljubezen.
Pri Ronji je bilo podobno, ko sem prišla iz p. z Lejlo. Tamalo je oboževala, ves čas je bila izredno nežna do nje, do mene pa ravno obratno! Bila je besna name, ves čas je hotela naredit nekaj narobe, dobesedno je iskala, kaj bi lahko naredila narobe, bila je jezna, če sva ji nekaj dovolila, ker je hotela, da ji ne dovoliva, ad se skregamo, ker je morala dat to napetost ven. skratka: "tražila je gužvu". Pa je bila stara leto in pol. In so mi tudi govorili, da ji moram postavit meje, pa da naj jo dam babicam tačas v varstvo, da mi bo lažje, pa tako. Večje bedarije ne bi mogla naredit.
Hvalabogu sem čutila drugače: da ji moram dat ljubezen, da moram bit potrpežjliva, da me rabi, zdaj najbolj... In ko je najbolj norela, sem jo stisnila k sebi - ni se pustila, pa sem jo vseeno držala - ker sem ji hotela dat vedet, da si jaz želim bit z njo, tudi kadar je taka (to sem ji tudi točno tako povedala). Da jo bom vedno imela rada, ne glede na to, kako nemogoče se bo obnašala. Ne vem, pri moji je to tako noro pomagalo, da ne moreš verjet! V 14ih dnevih je bila nazaj točno taka kot prej in od takrat ni bila nikoli več niti pikice ljubosumna! Nekaj časa sem jo morala celo kar malo branit pred Lejlo, ki ji je kar vzela igračo iz rok, Ronja pa ji jo je kar dala... Še zdaj, eč ima kak izbruh togote, naredim to in vedno pomaga. Se umiri in se potem pocarta in je vse ok.
jaz še vedno ne verjamem, da otroci norijo kar tako. Do zdaj še nisem nikjer videla tega primera - seveda, če od daleč gledaš, je vse lepo in prav, ko pa prideš blizu, najdeš ap navadno morje vzrokov, zakaj tako obnašanje. Otroci niso neumni! Res je da PROBAJO marsika - ampak probajo - parkrat mogoče, potem pa ob pravi vzgoji faza mine - ne pa da se vedenje stopnjuje in stopnjuje brez vzroka, tega ne verjamem. Takrat smo odgovorni mi.
Se strinjam s picolo, da je važno, ad damo otroku vedet, da jemljemo njegova čustva resno. NI treba, da mu ugodiš, vendar pa ima pravico bit žalosten, če ne dobi tega, kar bi rad. Pravico ima bit jezen, če se mu zdi, da se mu je zgodila krivica, itd... Če jih poklopiš: ne pretiravaj, ma, kaki, oba imam enako rada, ipd... pa s tem zalo zaničuješ njena čustva... Kot da ti veš, kako se ona sme počutit - kar ni res. Ne sme bratca odrivat, sme pa bit jezna nanj!
Ronja zdaj prav lepo pove, da pogreša očija, ko je ta na terenu, recimo. In ko pride domov, je vesela, ampak pride k meni in ga sploh noče pogledat. On ve, zakaj se gre in pride do nje in mu ona pove, da je jezna nanj, ker ga tako dolgo ni bilo. Potem jo pohvali, kako lepo je povedala, kaj jo muči in jo pocarta in ji pove, da jo je pogrešal in sta oba super. Če bi ji pa rekel, kaj se gre, da ga ne pozdravi, pa da on hodi zaradi nje v službo ipd... potem pa ne bi bilo kar tako na izi ok. Včasih moramo pač mi bit odrasli .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Vedno najdete in napišete prave odgovore. 
