Keleja
|
A se ti kdaj zgodi, da si na začetku verjela v vse dobro, potem pa se izkaže, da je odvilo vse v ravno nasprodno od tistega kar si si želela? Kdaj, kako se je to sploh lahko zgodilo, ti ni jasno. In si potem obtičala tam, kjer ni nobene dobre izbire za ven, samo slabe z veliko bolečine? Da imaš občutek, da te tvoji nabljižji ne razumejo ali pa te samo zmerjajo ob vsaki najmanši možni priliki, večkrat po krivici, te zanemajajo in o tebi govori samo slabo, samo kritiko, nikoli nič lepega, spodbudnega. Da si v svojem domačem okolju bolj v breme kot v veselje? Da si zate ne morejo vzeti časa, za druge pa si ga vedno najdejo? Se kdaj spomniš svojih prvih želja in hrepenenja, kateri so se na začetku zdeli realen cilj zdaj pa so samo izmišljen roman, ki ga samo bereš in se nikoli ne zgodi? In se zaveš, da ne živiš več svojega žvljenja, v katerem uresničuješ svoje sanje, saj so želje samo iluzija. Ampak si ujeta v želje predvsem pa pričakovanja drugih. Zato imaš občutek, da si manjvredna, tam samo za koristi drugega. Da se tvoja beseda ne sme slišati, tvoja bolečina ne sme izraziti, ker v nasprotnem primeru kompliciraš, ne daš miru in te zato upravičeno žalijo. Če si želiš bljižine, malo pozornosti in ljubezni, tisti pristen znak, da te ima nekdo zares rad, dobiš samo odgovor, kaj bi še rada, saj sem se poročil s tabo. Torej en dan žura in urejeno je za zmeraj??
Na vse kriplje iščeš nek drobcen signal, mogoče bežen pogled, ali pa kratek objem, nekaj, na kar bi se oprijela in dobila novo upanje, da ni vse izgubljeno. Občutek, da te še vedno hoče. Ko živiš z nekom vsak dan pod isto streho, pa imaš občutek, kot da si ti na kopnem on pa na ladji, ki pluje daleč stran, neznano kam, pri tem pa si nemočna, da bi kaj spremenila, čeprav si tega najbolj želiš. Če je to trda realnost, zakaj potem še vztrajam pri upanju in ne odidem na drugo realnost, ki ni nič slabša od te, dala bi mi vsaj možnost, da neham boleče upati, saj vsakokrat znova razočarana treščim ob tla. Odhod bi me treščil samo enkrat, potem bi bil pa mir. Ampak upanje ne spusti. Saj verjetno bi že naredila tako, če ne bi bilo otrok. Otroci pa res niso nič krivi in dolžni. Pa sem se zopet odločila, da me bo še naprej treščilo. Ko bi se vsaj znala sprijazniti s puščavo v odnosu, da ne bi tako žejala po ljubezni. erjetno tudi to ni možno in bom nadaljevala kot zdaj. Dokler se ne bom zlomila in bom jaz ta nora in čudna, partner pa bo ubogi, ker ima noro ženo!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
zenske nej bi tud izhajale iz jam... ko so doma cakale in skrbele za svojo druzinico... medtem ko je moski lovil. no, zenske naj bi ble pobiralke, medtem ko so se moski lovci podili in lovili za mesom! in tako oni kot me, smo se glede tega kar precej spremenili... ni vec vse tako kot je bilo... 
), pa me seveda niso tega ucili.. Je pa res, da sem se velikokrat karkoli bala povedat na glas, ravno zaradi napacne vzgoje.. in sem rajsi ostala tiho. Poleg tega sem svojo samozavest zacela pridobivat sele z leti in se zdej je nisem cist osvojila. Povem pa veliko veliko vec, kot sem vcasih. Ker sem se zavestno odlocla samo sebe spremenit na boljse! In da zatrem miselne vzorce svojih starsev, ker so mi popolnoma zgreseni.. ker si zelim lepsega in boljsega zivljenja! Predvsem si za svoje otroke zelim cisto drugacno odrascanje od svojega. In ne recem da sem 100%, da mi bo uspelo, bom pa dala vse od sebe.
