Aly
|
Kako pomemben je stik, toplina, občutek varnosti, ljubezen za naše :duda: v njihovem najobčutljivejšem obdobju pričajo tudi naslednji povzetki iz knjige "Globine, ki so nas rodile" (Alenka Rebula)....... Če vam ni predolgo preberite, vsaj nekaj .....9nebesa:rozica:9nebesa Povzeto iz sosednjega foruma 8) ......... (Iz uvoda) Vsakokrat, ko se občutljiv odrasel človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Vzvalovimo kakor gladina, ki zatrepeče, ker se je daleč na dnu premaknilo že zdavnaj potopljeno občutje. Majhen otrok ima skrivnostno moč, da v odraslih prebuja preteklost. Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni iz našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo. Otrok ima tudi moč, da razkriva naše občutje prihodnosti, torej vse, v kar najbolj živo upamo ali ne upamo več. Neuslišana hrepenenja postanejo ob dojenčku še bolj boleča, sreča pa še bolj pretresljiva. Otrok lačno in slastno sega po življenju in nas vznemirja. Pogosto preslišimo njegov klic po sreči, ker nam je preglasen ali premoteč. Vsak novorojen otrok je tudi že sam po sebi vprašanje o smislu življenja. Čemu naj zaživi, čemu naj odraste? Če se počutimo nesmiselne, ob otroku še bolj izstopa dejstvo, da živimo brez smeri. In če nam je vsakdanjost pretežka, otrok v nas vzbuja željo, da bi zbežali od njega. Otrok ima torej kljub svoji nebogljenosti veliko moč, ko vstopa v naš svet - odrasli prepogosto nismo kos vsemu, kar njegov prihod prinaša s seboj. Ne zmoremo prenove, ki bi omogočala stik z njegovo življenjsko silo. Otroka običajno vpletamo v svoje življenske vozle, ne da bi ga dojeli v vsem, kar nam lahko razodene in da. Še vedno smo družba, v kateri se odrasli sprašujejo predvsem, kako naj vplivajo na otroka, da bodo dosegli svoje. Namesto tega bi se lahko vprašali, kako naj vplivajo nase, da bi postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku in njih samih - in katera pot lahko vodi do srečanja. Otroka ni lahko vzgajati, ker ga je potrebno najprej sploh videti. Najprej si je potrebno umiti oči. Otroka namreč vidimo skozi vse, kar vemo o življenju iz svojih izkušenj, zato bi lahko rekli, da otrok živi predvsem v senci naših spominov ali načrtov. Zazrti smo nazaj in naprej. Redko premišljujemo o tem, kako doživlja otrok vse, kar počnemo z njim tu in zdaj. Za mnoge starše in vzgojitelje nikoli ne napoči trenutek, ko bi se lahko neobremenjeno zazrli v otroka ter ga doživljali s čistimi očmi in v popolnosti trenutka. :)Splošne značilnosti otrokovega doživljanja v predšolskem obdobju:) :)Prostorska in časovna brezmejnost V prvih tednih življenja doživlja otrok vse predvsem kot vseobsegajoče, vesoljno in usodno dogajanje, v katerem se skupaj porajata vidno in nevidno. Ker nima pravega občutka za čas, se izgubi v vsakem doživljaju kot neke vrste večnosti, ki je ne bo nikoli konec. Neminljivost tega trajanja otroka preplavi ter pregnete do dna; lahko bi rekli da se odtisne v vsako tkivo, v vsako celico nastajajočega organizma. Otrok je v tem brezčasju popolnoma nemočen in skrajno nebogljen, kar odrasli ne more biti niti v najhujših okoliščinah. Morda bi otrokovo potopljenost v doživljanje lahko primerjali s svojimi izkušnjami v sanjah, ko se ne moremo prebuditi ter se zavestno odločiti za zaustavitev dogajanja, pa tudi fizično se ne moremo premakniti iz položaja, v katerega smo ujeti. V primeru lepih sanj doživljamo nebeško blaženost in ko se prebudimo, nam je žal, da je sanj konec. V primeru hudih sanj pa doživljamo grozo in bolečino, in iz njih se prebudimo pretreseni in polni olajšanja, da je vsega konec. Otrok pa sebe pogosto ne more ne prebuditi niti se nikamor premakniti, zato je trenutek neobvladljiv in večen. :)Odvisnost od okolja Druga otrokova specifika, ki z rastjo upada podobno kot časovna in prostorska brezmejnost - pa je popolna odvisnost od okolja: dojenček ne more uporabljati ne nog ne rok, sam se ne more niti obrniti v posteljici, tudi sedeti ne more, da bi se razgledal naokoli, in ne zna povedati, kako mu gre. V nebogljeni legi je povsem odvisen od sposobnosti drugih, da ga razumejo ter mu ustrežejo. Pogreznjen je v obstajanje brez besed. Odrasli radi pozabljajo na otrokovo neizmerno odvisnost, saj je to že davno za njimi. Spomnijo se je le, če se po hudi nesreči znajdejo v bolnišnici. V bolniški postelji začnejo doživljati otroško nemoč: popolnoma so odvisni od osebja, ki ga ne poznajo, sami se ne morejo niti premikati ne hraniti; lahko samo kličejo in prosijo. Približno si moramo predstavljati, kaj doživlja težak bolnik, če z njim ravnajo brezbrižno, hladno ali celo nečloveško. Kaj pa doživlja šele otrok, ki nima občutka za čas in zato ne pričakuje, da bo trpljenje minilo! Ker je otrok tako skrajno šibek, je ohranjanje varnostne vezi s starši stvar preživetja, temeljni pogoj obstoja. Zato se trenja med tem, kar hoče sam, in s tem, kar zahtevajo oni, zanj ne le boleča, ampak ogorožajo njegove temelje. Občutek, da je na svetu na varnem in da je njegovo življenje zaščiteno pred uničenjem, mora ohraniti za vsako ceno. Starši, ki ga odklanjajo ali so do njega grobi, kruti in sovražni, so za otroka nevzdržni, in ga zato globoko in trajno spremenijo. Notranje razdejanje, ki opustoši otroka v zgodnjem otroštvu, je zelo težko zdraviti. :)Moč vsepovzročanja Tretja značilnost otrokovega doživljanja pa je, da ne ločuje sebe in sveta, svoje notranjosti od tega, kar je zunaj. Ne zna torej postaviti meje med tem, kar je on sam, in tem, kar so drugi. To pomeni, da otrok pripisuje zasluge za vse, kar prihaja vanj, samemu sebi: doživlja da je namreč on tisti, ki je na primer imel moč priklicati dobro mater, in sicer zato, ker je dober, močan, ljubezensko privlačen. Skratka, prijetne stvari se mu bližajo zato, ker ima moč, da jih prikliče, pritegne. Mati je takorekoč njegova stvaritev, on jo povzroča. :)Med vsemogočnostjo in vesoljno krivdo V teh odprtosti za učenje je zametek njegove pripravljenosti za stike in odnose, verjetno pa tudi za pripravljenost za skrajno odprto in dojemljivo inteligentnost, saj so možgani brez zavor in stranpoti odprti v razmah, ki je v prvih mesecih življenja enkratno silovit. Otrok čuti in pristaja na to, da čuti; pristaja na bližino bitja ali stvari, ki povzroča njegovo čutenje. Čutenje, hotenje ter iskanje stika s svetom so trije pritoki, ki se zlivajo v eno samo mogočno reko vitalne moči. Tej reki lahko rečemo življenjska volja, bivanjska slast, užitek obstajanja v stiku z vsem privlačno živim v sebi in zunaj sebe. Podobno velja za slabe izkušnje: če se otroku zgodi kaj bolečega, je to izraz sovražne sile, ki biva v njem in ga trpinči. Sebe doživlja otrok kot strašen mehanizem, ki proizvaja grozo, bolečino in uničenje. Trpljenje vpliva na otrokov organizem podobno kot sovraštvo. Tudi odrasel človek pozna to globoko povezavo: kar se nam zdi boleče, se nam obenem zdi tudi hudobno. Hudobija, ki se bliža, je grozeča, je obet trpljenja. Bolečina se nam zdi neusmiljena in kruta, zato se bojimo tega kar povzroča trpljenje; dobro pa je obet užitka, zadoščenja, olajšanja, dobro nas razume in ljubi, zato nas pomirja s svojim sočutnim, usmiljenim bližanjem. V stiku z dobrim bolečina in zlo skopnita, in to doživljanje ima tudi organske osnove: vemo, da velik psihofizičen užitek sproži v živčnem sistemu in žlezah reakcije, ki nevtralizirajo bolečino. Zato na primer intenziven materin objem otrokove bolečine dejansko omili, ne le v prenesenem pomenu. Iz podobnih razlogov je zapuščen, mučen, sestradan, karkoli trpeč otrok naravnan na razširjanje svoje bolečine. Medtem ko srečen otrok doživlja, da je dober in da osrečuje ljudi, ker je ponotranjil njihovo ljubezensko energijo, se nesrečen otrok počuti zajedalca, doživlja da je slab in da druge onesrečuje; zlonamernost in uničevalnost okolja je namreč povzel kot svojo značilnost ali svoje bistvo.
|