HuAnita
|
Oj, viv, zdaj se pa počutim spet nesposobno ob tovjem odgovoru - dvomim, da si katera mamica ne prizadeva z vso močjo, da bi otrok spal od 1. dne sam, da ga je bi usmerjala, ampak pri enih pač ne gre tako hitro. Jaz sem pri obeh imela težave, knedla še zdaj velikokrat nosim... že kot dojenček je imel močne krče, do cca 14m se je večkrat na noč zbudil 'le' zaradi prdenja, oprostite izrazu.... In sem ga malo časa pustila, da se je drl (zbudil še ta veliko), misleč, da bo zakapiral, pa se mi je preveč smilil, pa nosila, pa joško, ne... zdaj zaspi pa tako, da 15 minut žuli moje prste, kot nekakšna mini manikura... Zaspi brez joka, prej ga podojim, potem še s sestrico klepetata in dvijata, preden en za drugim omagata... _Pa se knedl še vseeno zbuja, vsaj 4xnoč... Tako da ... človek se vsega navadi.
Zavidam tistim, ki jim otroci spijo, so pridni, nezahtevni, predvsem pa zdravi... Jaz pač imam ene nepeče otroke, velikokrat sitne za znoret, nagajive, z velikokrat akrobatskimi zamislimi, da niti kakat ne upam v miru oz. imam odprta vrata, da ju čekiram , zadnjih 5m pa iz tedna v teden bolna, če enen, pa druh, če ne že oba hkrati.....
Samo še to: tragedija, ki jo je ob izgubi sina doživela mama, mi da misliti, pa tudi sama večkrat reče, naj mi ne bo NIKOLI škoda časa za otroke, pa čeprav bi eni to označili za razvajanje... Da prehitro zrastejo, delajo po svoje, ne ubogajo, naredijo stvari, ki ti strejo srce in skoraj odvzamejo razum, predvsem pa voljo do bivanja tu....
S tem se tolažim, ko pestujem svojega nespečega knedla, pa še to, če je Capinko prijelo, da je začela spati, bo pa ja še malega....
Uh, sem naložila, dvomim, da bo kdo sploh bral, še manj pa razumel.....
|
Natisni
star okoli 4 m. zaradi neprestanega nošenja (zbudil se je takoj, ko sem ga preložila v posteljo), me je začelo že močno trgati v križu. Ponoči je blo enako. Potem sem si pa rekla: če bo šlo tako naprej, bova oba slabe volje - on nenaspan, jaz pohabljena. In tako sem ga najprej čez dan pustila, da se je malo drl, prišla sem ga parkrat potrepljat in ven iz sobe. Ko se je fajn razdrl, sem ga vzela ven, malo pocartala in ga položila nazaj. To sem morala parkrat ponovit. Verjetno je bilo takrat meni težje, ampak sem vztrajala. Ravno tako ponoči. Trajalo je par dni, potem smo pa lepo spali. Do pred kratkim, ko je moja zgodba že napisana (obdobje dretja in otepanja ponoči). Najslabše je pa popuščanje - enkrat se ga nosi, drugič pusti - s tem ne naredimo nič, sploh zdaj, ko so že večji in točno vejo na katero noto pritisnit..
Tega mojemu otroku ne privoščim.
pevka pa že nisi kaj prida
. 
