aromaja
|
Jaz sem šele pred kratkim (stara je mala leto in pol) nehala sedet zadaj. Zadaj sem sedela zato, ker sem samo tako lahko izvajala vse možne "intervencije", ki so bile potrebne(duda, flaška, pokanje frisov, izvajanje norčij z igračami, žgečkanje...), da smo kokr tok mirno prišli, kamor smo pač šli. Dokler je imela še dva spanca, smo daljše poti planirali okoli teh spancev. Ko je bil čas za spat, smo šli v avto, flašo v usta in potem je za eno uro odčorila, mi smo pa ponavadi v tem času prišli na cilj. Vračali smo se pa ob času drugega spanca in ponovili vajo. Če se je kdaj zbudila prehitro in dobila kak histeričen izbruh, smo se pa ustavili za kakih 10 minut, potem pa dalje. Ven je nisem nikoli vzela, bohnedej da bi ugotovila, da lahko to doseže :) Sem se pa enkrat peljala z njo zadaj, brez sedeža...je bila ful bolna, lih od zdravnika, živimo en km od ZD...****, sem tvegala, ampak nisem mela živcev jo tlačit vso revčkano v sedež. Če sva sami kam šli, je bila pot dolga lahko max. par km in ves čas sem ko en idiot pela ringarajo, ker jo je to spravljalo v dobro voljo. Odkar je ven iz lupinice, je šlo sam na boljše. Počasi sem se tupatam, ob krajši poti, usedla spredaj. Zdaj je zdržala budna pot do Čateških toplic, s tem, da je imela zadaj družbo, ki ji je skoz dajala knjigice, igrače, mal za pit, prigrizke...skratka, treba jo je kratkočasit. Je pa proti koncu poti bila že zelo sitna in živčne. Skratka, sčasoma gre na bolje. Pot je treb otroku nardit čimbolj zabavno in kratkočasno. S seboj je treba imeti dovolj knjigic, igrač, pijače in raznoraznih prigrizkov (krekerji, piškoti, sadje,..). Kolko je pa star tvoj tamali?
_____________________________
Whatever.
|