 |
RE: Jaz delovno, tamala pa žalostno :(
28.6.2010 13:08:20
|
|
|
|
ronja
|
Prvih parkrat kar dolgo, hehe: dokler se ni umirila, kakih 5-10 minut ziher, prvič mogoče še dlje... Problem je v tem, da so takrat tako polni negativnih čustev, da jih morajo dat ven, pa hkrati tako zelo hlepijo po ljubezni... In to dvoje ne gre skup - mislim: ne more te nadret in se stisnit k sebi, zato te pač samo nadere in odriva. Zato ej pa zelo pomembno, da si ti ziher v to, kar delaš in da mu ne daš dosti manevrskega prostora: da vidi, da ga boš imela rada, ne glede na vse, pa da glih vsega vseeno ne more naredit;). (skratka, da ga dovolj trdno držiš;)
Saj v bistvu kasneje gre hitro, ko otrok skapira, da si ti odločna, ko ti začutiš, da je to, kar delaš prav. Prvih parkrat se ti pa srce trga. Dokler cincaš v sebi, a je to prav, da jo zdaj siliš v crkljanje (tudi jaz sem bila totalno razdvojena in nikakor ne ziher, da je to prav), pa se ona tudi buni in proba izmuznit. Vsaj pri meni je bilo tako. Zdaj ji povem, da jo imam rada in da bi se JAZ rada crkljala z njo, ne rečem ji, da ona to rabi ali hoče. Rečem ji, da jaz to rabim. Da ve, da si jaz želim bi Z NJO, tudi kadar je najbolj nemogoča na svetu. In zdaj gre to zelo hitro, oz. zdaj že doooolgo ni imela nobenega takega napada.
Pri nas je Ronja imela par takih izpadov še takrat, ko je začela bolj redno hodit v vrtec in je videla, da bo to zdaj vsak dan tako... In seveda je bila jezna name, včasih še na lubija (na koncu ju je on vozil, ker je bilo tako verjetno vsem lažje). Meni se je prav smilila: parkrat se je zgodilo, da ni hotela jest z nami pri kosilu - je ne silimo, da je, samo zraven pa smo vsi za mizo, kadar pač imamo kosilo. In je čisto znorela 2x: je šla pod mizo in dobila pravi histerični napad. Sem videla, da se je sama sebe ustrašila, ni vedela, kaj se ji dogaja, niti se tako mali še ne znajo sami umirit. Zato smo pa mi tu. Tega se včasih premalo zavedamo - da jih mi lahko umirimo, kadar se sami ne morejo (ne rečem, da velja čisto za vse otroke, ampak za marsikaterega pa).
Takrat sem imela že izkušnje od tistih napadov pred 1 letom, ko se je Lejli rodila in sem že vedela, kaj moram naredit in ker sem bila jaz bolj odločna, se je tudi ona veliko hitreje umirila, v nekaj minutah vedno čisto, tako da se je iz tistega odrivanja na koncu privila k meni in rekla, da se rabi pocartat.
Mene sicer grizla ni, ker je bolj taka neagresivna punčka, ampak je pa mahala okoli (rpi tem tudi cukala, ker imam pač dolge lase) in mi tulila "pusti me". In sem ji rekla, da jo bom pustila takoj, ko se umiri, do takrat jo bom pa pocartala, ker bi rada, da ve, da jo imam rada. Da nima veze, kakšna je, kako se obnaša, jaz jo bom imela rada. Da naj se umiri, pa se bova vse zmenili. V bistvu sem ji ves čas ponavljala samo to, da nej se umiri in da jo imam rada. Ker kaj več kot 2 stvari baje itak niso sposobni slišat v tem matranju.
Se mi zdi, da smo mame včasih preveč prestrašene oz. se premalo zavedamo svoje moči - imamo jo - ogromno moč nad temi malimi bitji... Ampak ko nas odrinejo, mislimo, da je nimamo, ker nas očitno "ne marajo" takrat. Pa ni čisto tako. Še vedno imamo isto moč. Celo oni nas imajo enako radi, tudi še vedno bi radi, da jim pokažemo ljubezen, samo mi se kar bojimo, ker kažejo pa drugače... In potem oni začutijo to nesigurnost in si jo razlagajo drugače: saj me itak ne mara, saj me je kar pustila it (če dobro premislimo, se to dogaja tudi v odrasli dobi dostikrat na relaciji: moški ženska - ko je en jezen, ker se drugi zanj "ne bori", pa čeprav prvi samo noče silit drugega - ampak dostikrat ljudje tako dojemamo).
To sem že parkrat razlagala kakim mamicam in večinoma pravijo, da to ne bi šlo, ker se pač otrok noče cartat takrat. Ronja se tudi "ni hotela". Ampak je pa to rabila. Par mamic sem celo uspela prepričat in je bilo dejansko boljše - če otrok že govori, je sploh lažje: da ga naučiš, da pove, ko te rabi - prej, predno izbruhne kaka histerija...(to velja za navadne histerije, ne za užaljenost, ker te ni bilo - tam mu pač ne moreš rečt prej, ker te ni;).
meni je pomagalo to, da sem se spomnila na raziskave, kjer so ugotavljali, da se tako mali otroci še ne znajo sami pomirit - torej me rabijo zraven. Da rabijo nekoga, da jim pomaga spet uravnovesti njihovo hormnosko-nevrotransmitersko stanje. In čeprav je to kao čista teorija, pa pri meni v praksi deluje. Ne rečem, da so vsi isti, vendar sta moji punci čisto različni: recimo Lejla ni niti malo zamerljiva, nikoli ne bo tako odreagirala, da bi te odrivala ali kaj takega, je pa nekaj časa "užaljeno odkorakala" (in se seveda drla zraven ), če česa ni dobila. Ampak tudi pri njej sem delala isto: šla sem za njo in jo objela (nisem pa dala tega, zaradi česar sva se "skregali", jasno) - in je delovalo tudi pri njej, ona celo ni nikoli mahala ali odrivala, ampak se je vedno nasmejala in bila tako vsa zadovoljna. Mogoče tudi zato, ker sem bila sama prepričana, da je to prav, kar počnem in ni čutila mojega dvoma (ker ga ni bilo). Ne vem, poizkusi, zgubit nimaš kaj...
Zgrabi jo močno močno močno, da čuti, da imaš kontrolo nad situacijo in ji povej, da jo imaš rada, da veš, da je jezna, da lahko to pokaže, ampak grist te ne sme, ker te to boli. Drži jo za roke in noge, da ne bo mogla preveč opletat. In jo poizkusi stisnit tako k sebi, da bo čutila tvoje srce - to je pri mojih navadno kar pomagalo - res pa je, da sta bili kot dojenčka veliko v rokah in slingu in sta se navadili na ta zvok, da ju pomirja. In povej ji, da jo spustiš takoj, ko se bo umirila- takrat verjetno itak ne bo hotela it stran .
pa za uvajanje v vrtcu naj si magari mož zrihta dopust, če ti ne moreš nič (ker imaš pač novo službo). Bo vseeno boljše, če boste malo bolj na izi uvajali. Jaz sem zelo hvaležna tako vzgojiteljicam kot svoji službi, da smo lahko to bolj nežno izpeljali, ker je po moje to kar pomagalo - vsaj za moji mali bolj nežni punčki vem, ad je...
Zdaj že vem, da če rata katera bolj sitna, me rabi. In takrat navadno poizkušam preprečit, namesto zdravit. Včasih te pač bolj rabijo... Pa kar deluje, se mi zdi. Problem je samo takrat, ko jima ne morem dat toliko kot rabita, ker sem recimo bolna. Takrat je pa sranje in bi najrajši ušla .
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... pa ne zardi dela ... to sploh ne ... moja tamala je namreč začela kazat "posledice" moje odsotnosti ... prej sva bili 19 mesecev non-stop skupaj, samo včasih se je kak dan merkala pri babici, da sem jaz diplomo pisala al pa je šla k tadrugi babici in dediju na počitnice za petek in soboto, drugače sva bili pa skos skupaj ... no zdaj pa nisva več toliko in tamala me dejansko ne šlivi 5%, ko pridem domou in je blazno razdražljiva, ko gre pa spat se pa čez kako uro čist panična zbudi in me kliče in potem grem k njej pa se zraven postelje na tla usedem in jo božam dokler ne zaspi nazaj ... zjutraj me pa potem spet ne šlivi 5% ... duš, čez dober teden se bo pa pričelo še uvajanje v vrtec, kjer bo pa pri čist neznanih ljudeh ... ma sranje ... zakaj mi ni noben povedal, da je to tako težko no 
... saj vem, da bo preživela pa jaz tut, samo zdele je pa tolk emocij prisotnih, da se mi kar rola, pa nisem neka totalno zaščitniška mama, ki otroka ne da od sebe ...
. 
je tu...
