DaisyE
|
Nekako takole gre tale bitka s postopki
Vedno znova si rečeš, zdaj pa bo, statistika je na moji strani, pa ni in ni in ni. Najprej te začnejo prehitevat tisti, ki na otroke še mislili niso, ko si jih ti že delal, počasi se jim pridružijo tisti, ki so v isti šmorn padli za tabo, samo ti si še vedno na istem mestu. In potem se sprašuješ, kaj si res takega storil. Zakaj se narava tako igra s tabo. Gledaš kot nor, kakšna lekcija se za vsem nesmislom skriva, pa je ne najdeš. Osebno mislim, da ni nobene fore. Nič nismo narobe storili, nobena višja sila nas ne kaznuje, tako pač je. In to je po eni strani še hujše. Če bi bil vsaj kak smisel v zadevi, potem bi lahko razumela, tako pa ne morem.
Postopki so šit. Po enem letu ugotavljam, da dejansko živim samo še v času med postopki. Ko trenutni neuspeh potisnem v ozadje, novi postopek je pa še tako daleč, da o njem ne razmišljam. Pred in med postopkom mi je itak vseeno za vse, samo eno misel imam v glavi.
Vem, da takole naprej ne gre, ker se (bom uporabila besede ene sotrpinke  ) počasi izgubljam. In včasih ne najdem več smisla, to me pa straši. Kaj mi pomaga? Iščem, neprestano iščem katere so tiste stvari v življenju, ki me osrečujejo. Katere so tiste stvari, ki so mi pomembne. Nekaj sem jih že odkrila, nekaj upam, da jih še bom. Vse, kar mi pomaga. Zavedati sem se začela, da s takim razmišljanjem ne bom prišla daleč. Če bi se v tem trenutku izkazalo, da nikoli ne bom imela otrok, bi se razsula. Tega pa nočem. V življenju so tudi druge stvari, ki me lahko izpopolnijo in mi ga osmislijo. Samo najti jih moram.
Mogoče se sliši malo pesimistično, ampak jaz sem trenutno daleč od tega. Verjamem, da je potrebno vztrajati, verjamem, da bom na nek način zaradi te preizkušnje postala boljši človek in verjamem, da mi bo nekoč uspelo. Ena pametna glava je enkrat rekla, Nikoli ne dobiš želje, ne da bi dobil tudi moč, da jo uresničiš, druga pametna glava pa Ko misliš, da ne zmoreš več, si šele na polovici svojih moči (arneja, sem si kar od tebe sposodila ).
Če ne drugega, mi bodo v življenju pa vsaj prioritete jasne.
Tako kot je rekla sayuri, pridi na sosednjo temo. Skupaj gre lažje. Če ne drugega, se pa na trenutke vsaj iz srca nasmejiš. In vedno imaš nekoga, ki s tabo pije pivo  .
< Sporočilo je popravil DaisyE -- 2.12.2007 20:39:33 >
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
doživele že vse moje prijateljice. Stara sem 35 let in statistika mi kaže vedno slabše. 
in uspelo jima je, potem ko sta že povsem obupala in se sprijaznila. Po več kot desetih letih je mami zanosila. 
Upam, da Pikaseventifor ne bo jezna, ker sem jo izpostavila, vendar je res, vsaj v mojih očeh, ena najbolj pogumnih (bodočih) mamic na RR. 
in eno 
za srečo!
. Mi smo se mucili celih 10 let, to so bile 4 operacije, 1x IMN, 1x SS, 3x IVF in koncno, ko smo se sprijaznili da nemorem vec, da vsega imamo cez glavo, da se bomo malo spocili, olalaaaaa test pokaze +. 
in 
