Katy78
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
IZVIRNO SPOROČILO: rapinter
Joj, kolko iger, sele ko sem jih prebrala sem se spet spomnila na njih. Jih bomo odigrali komaj cakam:). Drugace pa smo se mi res znali igrati, kar danes vec ni mogoce. Danes takoj ko se en otrok zacne jokat pritece mati , da kaj se mu je pa zgodilo. Joj, moji starsi niso pritekli ven, pa smo se tepli in kregali in ne vem kaj se vse, a smo se znali sami pomiriti. Drugace pa imam jaz svoje otroke vedno pod nadzorom, ko so zunaj, ne zato da jim ne bi kdo kaj naredil, ampak zato, ker se enostavno ne znajo igrati. Mi smo skozi igro izrazali domišljijo, zdaj pa ko gledam sina vidim da ne loči domišljije od nerealnosti. Dobil pred tedni za rojstni dan uro in mi zacne razlagat, da je v ne vem kateri risanki fant imel uro in je lahko letel po zraku In mi reče mali, da zdaj bo tudi on lahko poletel skozi okno!!!!! Joj, živcirajo me te risanke, ko otroku predstavijo svet kot igrišče kjer je vse mogoče. Meni nikoli ni padlo na pamet, da bi lahko poletela iz stolpnice. In ne, zaradi taksnih verovanj, da je to, kar se dogaja v risankah normalno, ne morem pustiti otroka nikjer samega, ker ne vem kaj mu bo padlo na pamet.
Seveda smo se znali igrati.....ker so nam pustili, da smo se sami igrali......in se niso starši "obregovali" v našo domišljijo......
Jaz sem pa kot otrok gledala Arabelo......in si potem nadela nek prstan na roko (običajno sem kot otrok mela tiste, ki so jih cigani na sejmih prdojali) ter ga obračala in sanjarila ter se igrala, kako mi prstan uresniči vsako željo......
Drugače pa smo se igrali mi partizane in nemce oz. če sem bolj precizna, igrali smo se Odpisane.......
Pa med dvema ognjema, pa gumi twist, pa avion, pa stepli, skregali in spraskali smo se zjutraj, ko smo sami na avtobus čakali, pa si niso mamice med sabo smsov pisale v stilu "tvoj je pa mojega opraskal, malo se pogovori z njim.....tvoj je pa mojega prizadel, ker moj otrok, kot veš, je zelo občutljiv..."
Ojoj, jaz tudi!  Vidiš, na to Arabelo sem pa že čisto pozabila. Prstan je imel točno tak kamen, bel oz. prozoren in tudi velikost je bila podobna. Samo potem sem ga pa izgubila in ni bilo hujšega! In ni bilo za dobit enakega, potem mi je mami nekje našla podobnega ampak z zelenim kamnom ampak to ni bilo več to in moja kariera Arabele je bila končana. 
Potolčeni smo pa itak bili nonstop. Tamali ful rad posluša te zgodbice in mi velikokrat reče, mami povej mi, ko si bila majhna.... Spomnim se, da sem enkrat na šudru polnem črepinj tako padla in si potolkla in porezala koleno, da je kri dobesedno lila ampak nisem šla domov, najprej igra do konca potem pa domov in oči me je brez besed peljal v kopalnico, rano umil in jo potem polil s šnopcem (aua, to sem se drla ) pa en flajštr za silo čez dal in gas naprej ven k ostalim. Imam pa še danes vidno brazgotino na kolenu, tko ene 3 cm. Ali pa ko mi je sosedov fant posodil kolo in me je opozoril, da bremze slabo delajo ampak jaz sem gonila kolikor se je dalo, ko sem se pa robniku približevala sem hotla pa zabremzat pa ni prijelo in sem butnila v robnik in čez balanco na glavo na vrt. ena mamca z balkona je samo rekla hopla lubica, padla boš. Saj ne rečem, lahko bi se fejst poškodovala, ampak mi ni bilo nič. Pa še ogromno takih pripetljajev, enkrat sem laufala po hribu k sosedovemu psu, pa se je ustrašil in mi je dobesedno na glavo skočil in me popraskal po glavi, da mi je šel cel šop las ven pa kri mi je ful tekla. Uh, še in še je bilo takih "krutih" pripetljajev. Pa me nista starša zaradi tega nič manj ven puščala ali pa me nadzorovala in omejevala. 
< Sporočilo je popravil Katy78 -- 11.4.2013 11:33:44 >
|
Natisni
