Gina
|
Uf, meni se zdi ignoranca najbolj hudobna stvar na svetu. Je ne prenesem in človeka, ki to dela, takoj skenslam. V mojih očeh pade pod raven spoštovanja vrednega in zanesljivo ga ne sprejmem in zansljivo so to edine vrste ljudje, ki se mi zdijo tako zelo zakompleksani, da nočem imeti z njimi nobenega opravka (več). Pri njih dobim občutek, da zanalašč hočejo človeka čim bolj prizadet in ne glede na to, da si se ti že nazaj potegnil, še kar vztrajajo pri svojih trditvah in pri tem gredo čez trupla. Vseeno jim je, kaj ti čutiš zraven, ne nehajo, ne nehajo, ne nehajo, ne nehajo. Vseeno jim je, če te boli cele ure, in dneve, celo tedne in mesece. Potem jih nehaš imeti rad. Meni je to delal oče. Ure, dneve, tedne, mesece, leta. Jaz ga nikoli nisem mogla imeti tako rada kot mami. Zakaj? Ker on mene ni imel. Če bi me imel, mi ne bi delal tega. Potem je bil tak moj bivši. Šel je spat in se obrnil skregan na drugo stran. In naslednji dan še kar kuhal mulo. Ali me je pa ignoriral in sploh nisem vedela zakaj. In tako dalje in dalje in dalje. Kako imaš lahko takega človeka rad? Ne moreš. Kar naprej te kaznuje in kaznuje. Ne neha in ne neha. Ne, hvala. Jaz tega nočem in ne morem, niti mi ni treba.
Je pa res, kajneda, da ljudje določenih reči pri sebi nismo razčistili. Vsi imamo šibko točko. Vseeno mi je, če kdo tuli ali zmerja. To me ne more prizadeti. Ker vidim ozadje vsega in ker itak zelo hitro mine. In ker si ne dopovedujem nesmislov v glavi ob tem. Pri ignoranci pa si dopovedujem oslarije zraven. Človeka v mislih obdam z vsemi mogočimi izrazi, ki se jih sramujem, ne vidim ga kot ubogega revčka, ki ne zmore normalnega obnašanja in ki ne zmore nehat. Vidim ga kot najhujšega možnega nasilneža, (ki se zapre vase, ker ni sposoben niti slišat, niti dojet tega, kar mu pripoveduješ, ker zahteva samo svoj prav), ker se mi je preveč te sorte nasilja dogajalo v življenju. No, to tudi pomeni, da ne sprejmem ignoranta v sebi. Ne sprejmem možnosti, da bi jaz bila tudi to. To je slabo. Najprej se bi morala poistovetit z ignorantom, potem bi se pa mogoče lahko vživela v možnost, da je tudi to v meni. Samo nisem še pripravljena. Sem pa vesela, da sem slišala še kakšno razlago take sorte človeka, ki to dela, zakaj to dela in kaj se medtem v njem dogaja. MOgoče pride še čas, ko bom zmogla iti tudi čez to, ne da bi človeka ob tem (psihično)zapustila.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
