Helgga
|
Živjo,
hvala za odgovore.
Ja, s prejšnjim partnerjem sva šla na genetski posvet. Potem sva se nekak odločila, da kljub 50% možnosti, da se moj gen prenese, da poskusiva pač naravno zanosit, in upava na najboljše. Poskusila sva mogoče 2x, iz česar ni nastalo nič. Mogoče je bila moja želja večja kot njegova...v glavnem, zdaj imam drugega partnerja. Z njim še nisva bila na posvetu, je pa zdaj spet prišla želja, da bi zanosila. Malce se poigravam z mislijo, da bi najprej poskusila z naravno zanositivjo, in potem opravila tisti pregled, ko plod pregledajo (ne vem točno katerem tednu), mislim, da je to tisti pregle, ko gredo z iglo noter, in vzamejo njegovo DNK, ki jo potem pregledajo za ta gen.
Nato sledi opcija splava, za katerega načeloma sploh nisem, ampak otročka s tem genom si ne bi drznila rodit.
Ali je to to, zakaj si ti splavila, tinas?
Iskreno, ne vem, kako naj se tega lotim, ampak mislim, da v eno ali drugo smer bo hmmm...na nek način boleče in čustveno naporno. Edino, kar me zdaj dodatno skrbi je, da sem od 1.10. brez službe, (pripada mi 3 mesece podpore),in to mi pomeni ogromen dodaten stres, kar že zdaj čutim.
Po drugi strani pa bi si želela imeti mir pred kakšnim šikaniranjem na bilo kakšnem novem delovnem mestu, ki bi znalo nastati, ko bi postalo jasno, da želim zanositi.
Cela godlja.
S partnerjem se še nisva poglabljala v te teme, nočem ga prestrašiti, saj veš, kakšni so včasih moški,
po drugi strani bi ga rada tudi sama še bolj spoznala preden začneva ustvarjat družino (sva skupaj 5 mesecev). Čeprav mi ura tiktaka...(33 let). Je pa moj dragi oćitno čisto ok s tem, da če bi se "zgodilo".
lep dan želim!
|
Natisni
. no, midva čakava, ker gredo celice najinega zarodka na pregled v Rim (ne vem kako je pri tvoji bolezni) in si oni vzamejo veliko časa, da pripravijo dokumentacijo. baje, da bova na vrsti čim pride befel iz rima. 
