36letnica
|
Živjo punce! Sem mislila, da ne bom nikoli brala teh forumov, ker so mi vsi odsvetovali, češ da bom še bolj živčna in zmedena , pa sploh ni res! Glede na to da sem že kar precej stara (čeprav se čist nič ne počutim staro!), očitno po vseh "nekih merilih", in da te bljižnji ne razumejo najbolje, ker niso imeli nikoli takšnih težav, sem ugotovila, da me vaši pogovori, misli, ideje, vzpodbujanja spravljajo v dobro voljo in mi dajejo voljo, da vztrajam in ne obupam že na začetku...kar mi ni ravno v ponos, a vam priznam! Trenutno sem v IVF postopku, že od 20. februarja. Kar precej dolgo, do 17.3. sem se špikala s Suprefactom, vsakič so mi povečali dozo, in ker na forumih nisem nikjer zasledila, da bi katera tako dolgo jemala te hormone, sem bila kar malo obupana. Potem so ugotovili, da imam še eno cisto, ki je sicer čisto majhna, a se je Tomaževič odločil, da jo nebi prešpikal, da ni nevarna. Priznam, da sem bila kar precej , ker se mi je zdelo da se vse skupaj že pošteno vleče. Zdaj dodajam še Menopur in 27.3. imam prvi ultrazvok. Zanima pa me, ali ima katera izkušnje, da se ji je postopek IVF vlekel tako dolgo in kakšen je bil izid? Ali je res, da noben prvi IVF postopek ni uspešen, ker se telo še navaja na "umetne" hormone? Realno, a je sploh kakšna moje starosti ali starejša, ki je zanosila preko IVF-a? Zelo vam bom hvaležna za kakršnekoli misli in vzpodbude! Mislim na vse vas in zdaj šele vidim, kako veliko nas je, in držim pesti za vse nas, ki bomo v marcu in aprilu na punkciji in transferju. Srečno in hvala vam, da delite svojo srečo in žalost z mano Pozdravček.
|