Anonimen
|
Ja, na žalost imata z možem še cel kup neporavnanih računov, oz.tast jih ima z njim. Ne more preboleti, da je šel od doma, uspel, si ustvaril neodvisnost in na nj. žalost, tudi neodvisno mišljenje.
Klasična zgodba. Kmetija, avtoritaren oče, ki je mali bog doma, drugje ponižana dušica, posebno, če ima kdo kaj več. Mama žrtev, ki se ne upa niti zase, niti za svoje otroke postaviti. In on, moja ljubezen, borec, prvorojenec, odpadnik. Pa je šel v svet, kršil družbene norme, imel razgibano življenje, ja tudi ženske so spadale v to. Prvič kajpada ni bilo to to, mladost in naivnost se je tepla z novim življenjem v mestu. Zopet dovolj, da so planili po njem? Doma pa mlajši bretje, sestre, katerim je bil in je vzor in večna inspiracija. Ga bodo lahko dosegli, bodo lahko postali uspešnejši?
Na koncu se ustali, je srečen, zgleda že tako. Pa otroci in mestna žena, jaz seveda. Preko njega doživijo mlajši, kako lepo je imeti otroke. Takoj za njim jih dobijo tudi oni.
Tast seveda ne pozabi. Sedaj tolče po njegovih otrocih, jih označuje, ga hoče ponižati preko njih. Na nj. žalost gre življenje naprej. Vnuki so ga prerastli. On tega ne vidi, izkorišča druge vnuke, da lahko tolče po svojem odpadniku. Išče način, da bi ga premagal in omaguje.
Res se človek vpraša včasih, kaj naj. Konkretno jaz. Posebno, ko mi tu pa tam z kako nj.abotnostjo zavre kri. Kljub ignoriranju. Mož ga je postavil na mesto, moji otroci(vnuki) ga sploh ne poznajo dobro in ga ignorirajo. Samo tisto malokrat, ko smo skupaj, recimo, da ne bi oplazil jezika po mojih otrocih. Pa včasih je prav smešen, ko pridemo,pa do neskončnosti kaže kako občuduje in koliko daje drugim svojim otrokom in vnukom. Pridemo cca 1 do 2-krat letno, bolj zaradi tašče, pa pač izkoristi takrat svojih pet minut. Saj ni vredno sploh o tem pisati, ampak mi je kar lažje zdej, ko sem se spihala.
Mi je že bolje.
Hvala vsem, ki boste prebrali.
|
Natisni
