Anonimen
|
Zdravo!
Preden sem se odločila napisati tole sporočilce, sem se malo sprehodila po forumih in sporočilih in ugotovila, da ima kar nekaj punc podobne probleme kot jih imam trenutno jaz, vendar bi vseeno želela opisati svoj problem in vaše mnenje.
Z možem sva skupaj 6 let. Ko sva bila še brez naraščaja, sva ogromno hodila naokorg, prebirala priročnike o naši Sloveniji, iskala še neraziskane kotičke, skratka doma nisva imela obstanka in vleklo naju je ven. Nekako sva si tudi zamišljala, kako bo izgledala najina hiška na podeželju, kako bova okolico okrasila s cvetjem in uživala. Bila sva nerazdružljiva!
Po treh letih zveze se nama je rodil sin, bil je najino veselje. Po pravici povedano sem se nosečnosti na začetku ustrašila, tako kot večina med vami, saj je to prelomni trenutek za vsako žensko, vendar je bilo to obdobje zame naravnost prečudovito in sproščeno.
Takoj po rojstvu sina pa se je vse obrnilo čez noč. Mož ni želel več spati v spalnici, čeprav mu nikoli nisem dajala občutka manjvrednosti. Tudi očetovskega dopusta ni vzel, saj se mu je to zdelo nesmiselno, rekel je samo, da upa, da se bom čim prej znašla z otrokom in zaživela. Kar naprej mi je želel dokazovati, da bo zdaj vse drugače, da zdaj bova pa videla... Nič več nismo hodili ven, češ da si kosilo lahko pripravimo doma, češ "doma je najlepše". Sploh ga nisem več prepoznala! Sinek raste, pravi sonček je, nič mu ne manjka. Moj mož pa se je totalno zgubil. Pred enim tednom pa me presenetil s strašno novico, in sicer je želel, da ODIDEVA! Rekel je, da je dolgo premišljeval in se odločil, da bo najbolje, da greva. Sprva sploh nisem dojela. Pa saj ima najinega sina ja neizmerno rad. Ampak bil je trdno odločen, da je to konec in da ni poti nazaj. Vprašala sem ga, kaj je razlog? Rekel je, da se počuti utesnjeno, da mu jemljeva svobodo in da ne more uresničevati svojih ciljev. Cilje je vedno lahko uresničeval, nikoli mu nisem oporekala zadev, vendar po rojstvu ni in ni hotel razumeti, da bodo zadeve morale nekaj časa počakati. Začel me je popolnoma ignorirati. Kot da zanj ne obstajam več. Hodi mimo mene, nič ga ni doma, da se mu ni treba ukvarjati z nama (druge ženske nima), včasih vzame sina in gresta ven, vendar želi da gresta sama. Pa saj se vede ko en pubertetnik, maha pa jo že proti 35-tim. GROZNO SE POČUTIM, počutim se izdana in zavržena, neizmerno huda nanj (najraje bi ga TAKO na g...., da bi vse zvezde videl).
Veste, zadeva se mi ne zdi zrela za ločitev, pa nisem naivna, vendar preprosto ne vem, kaj narediti da bo bolje. Že večkrat sem mu predlagala, da greva zvečer ven, v kino, na bazen,..., da bi bila malo sama, vendar ne želi. Mi znate povedati, kaj ga je pičilo??? Predvsem me zanimajo mnejnja moških...
Prestrašena.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
