Petrolinka
|
Kepa* to je bila bolnica SG.
Moram reč, da je porodnišnica kot taka prijazna:bravo:(kolikor pač je lahko prijazna-za ene bolj za druge manj) ampak center za nedonošenčke....to je pa čist druga zgodba:(. Saj na začetku niti ni bilo tako slabo ampak potem ko sem videla, da sestre enostavno trdijo, da jaz pač ne znam in da bojo one....potem se je pa začela kriza. S tamalim je bilo vse OK razen, da je dva dni moral biti pod lučko, ker je bil rumen in se mi zdi, da če se nebi razkurila in tudi nehote "užalila" sestre, ki mi je zabrusila, da sem prva, ki jim odrekam njihovo pomoč, malega sončka nebi dobila v sobo v svojo oskrbo in danes, ko je star 11 dni še nebi bila doma.
Razlog zakaj sem tako nastopila do njih je bila izkušnja moje kolegice, ki je imela dvojčici, in so jo isto "terorizirali", dokler se ni za sebe zavzela.
Hudo je bilo pa tudi to, da je vsaka sestra imela svoje fore in sem se morasla prilagajati ne samo mojemu otroku ampak tudi njim, da je bilo prav, glede na to katera je delala.
No v glavnem ko sem rekla, da hočem otroka pri sebi, da se bom lahko naučila delati, ker ko delam pred njimi in me nadzirajo so bile malo užaljene, ampak men je bilo tako mučno v bolnici bit. Se mi je zdelo, kot da sem v zaporu in me pazniki nonstop nadzirajo.
Po dveh dnesh, ko sem otroka dobila k sebi sem lahko šla domo, ker se je mali lepo redil tudi v moji oskrbi in ni vedno spil tistih 80ml, ki so mi jih dali, da jih mora pojesti(najprej je bilo 70ml potem so mi kar začeli nosit 80ml samo da sem se sekirala, ker mu nisem mogla spravit dol). Sem hotela ostanke(10ml-30ml) vstran zlit a mi moj ni pustil. Itaq pa se mi je zdelo, da me nonstop opazujejo. Edino nočna sestra je bila OK, ker se ni nič sekirala. Ona je mojga cmokija hranila tudi na de uro po 40ml pa je bilo. Ni se trudila z nekim zalivanjem.
Hecno je pa bilo to, da sem bila edina na oddelku in je moj rekel, da me itaq nebojo domov spustile, ker potem nebojo imele več kaj delat. No in potem so k sreči duge dve prišle tja pod lučko tako, da je bilo potem malo upanja in v nedeljo sem lahko prišla domov.
Včeraj sem imela že babice na obisku(kar dve), ki so mi spet vse, kar so mi tiste v centru za nedonošenčke trdile postavile na glavo. Bile so pa pozitivno nastrojene saj so rekle nič komplicirat bo že. So tudi mi tehtnico posodile, tako da sedaj vagam mojga :duda: da vidim kako napreduje.
|
Natisni
