Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka
res ima luksuz, dobi vse kolikor je le možno, skupnih gospodinjskih del skoraj ne opravlja, zelo redko...Želim samo da dela za šolo, ostalo bom že jaz,pa tudi šola ni kristalna lahko bi bila boljša po uspehu-dober uspeh...Za las je ušla popravnemu izpitu. Čez vikende jo pustim spati do 12h, dobi nekaj štipendije, poleg tega še malo žepnine, kar zaprvi skoraj za kozmetiko in tel. pogovore...Samo mesečno vozovnico krije iz tega, ostalo vse jaz.
Ko rečeš, da ima res luksuz in da dobi vse, kolikor je možno; kaj pa če je to vse in luksuz po tvojih merilih? Kaj, če so njena popolnoma drugačna in je zato še bolj sita tvojega pridiganja, najedanja ali kako že pravi najstniški slovar  . Kaj če se ti s svojim dejanji vrtiš v leru? "Vse" lahko daš manjšim otrokom, ki si želijo otipljive in konkretne igrače; najstniki so zahtevnejši, ker pri njih moraš zadeti tisto, kar je v zraku in kar lahko zadeneš le, če ti oni zaupajo. Tvoja hčerka ti očitno ne, ker streljaš v prazno? Ustavi se za trenutek, ne troši energije po nepotrebnem. Kaj je tisto, kar bi hčerka rada, ona konkretno, ne kaj je tisto, kar ti misliš, da je za njo luksuz?
Zakaj jo kritiziraš glede šole? Saj je naredila razred, prvi letnik je itak težek in hb, da je ušla popravcu. Res je, da je vedno lahko boljše, ampak tudi dober uspeh je - dober, kot pove že beseda.
Zakaj jo kritiziraš glede porabe žepnine? Sta bili dogovorjeni, da jo porabi še za kaj drugega kot za plačilo vozovnice?
In zakaj ne opravlja gospodinjskih del? Zakaj ji te meje nisi postavila, že od malega? Konkretno, kaj je njeno opravilo - odnašanje smeti, sesanje, zalivanje rož,..? Otroci oz. najstniki so zelo radi koristni. Nekateri so taki sami po sebi, večini pa je treba to koristnost z leti in vztrajnostjo priučiti. Jaz verjamem, da ji gre totalno na jetra, da ji ves čas težiš. Ampak kako ji ne bi, ko imam občutek, da še sama ne veš točno, kaj bi od nje rada, razen da ji daš tisti praznopomenski vse.
Vidim dve možnosti: ali jasno postaviš meje doma ali ji pustiš, da gre k očetu. V vsakem primeru se obrni na pristojni CSD, mogoče ti bodo tudi oni znali pomagati z nasveti.
Najstniki so naporni, to je dejstvo, in zahtevajo bistveno več energije in odločnosti kot majhni otroci. Majhni direktno reagirajo, najstniki se skrivajo za najstniškim slengom bede, teženja, utrujanja, ne seri in podobnih fraz. Če z enako meglo reagiramo nazaj, smo izgubljeni . ps. ne želim te kritizirati, samo poskušam razumet.
POdpis! Hotela sem napisat zelo podobno.
Njene vrednote niso tvoje vrednote. In stara je dovolj, da rabi več svobode in veliko strpnosti in razumevanja glede njenih štosov. Jaz mojim otrokom ne najedam zaradi šole, dokler šola gre vsaj kolikortoliko. Šola resnično ni tako zelo pomembna zadeva, da bi bilo zaradi nje za izgubljati živce, če otrok zdeluje. Hvala bogu da si vzame vikend fraj. Ne razmišljaj namesto nje, dovolj je stara, da se bo že sama prisilila učit se, ko bo treba. Pojma nimaš, kako grozljivo obupno je lahko tako nerganje staršev. Vzame ti energijo in voljo za karkoli, še če si jo slučajno imel za učit ali kaj pospravit te mine.
Kar se upoštevanja tebe tiče mi stvar ni čisto jasna. Pri nas otroci točno vedo, kdaj zelo resno mislim in ne bom popustila in kdaj nisem čist zihr, a bi jim popustila ali ne. Ampak v nulo točno vedo. Kje ste zgubili meje ne vem. Mene moja najstnika še zmeraj upoštevata pri nujnih zadevah. IN doma kaj naredit je zame nujna zadeva in iti spat tja do polnoči ali recimo pri 16. letih vsaj do enih je zame nujna zadeva - ne splača se jima probavat iti preko. Po drugi strani ne smeš postavit preveč stroge meje, če hočeš da te upoštevajo, pa tudi ne smeš jim vsega prepovedat. Hočem reči, da moraš tudi ti ločit, kaj je nujno zate in kaj ni. Da ima ona pospravljeno svojo sobo zame ni nujno. Da dela vsak dan eno uro doma tudi ni nujno. Da pa naredi svojih 15 minut vsakodnevnih opravil, je pa nujno in ne odstopam. IN otroci rabijo to obliko varnosti, mislim da ločijo kaj je nujno in kaj ne in kje jim greš na roke in kje oni tebi. Če ni vzajemno, te začnejo ali prezirat, ker preveč ali premalo hočeš od njih, ali so jezni nate, ali pa v depro padejo - v vsakem primeru pa te ne spoštujejo, če nisi v okvirjih (daj-dam) tudi ti.
Hočem reči - ali si ti želiš moža, ki neprestano nekaj nerga, kako si grozna, premalo delaš in imaš zanič vrednote, hkrati pa vse naredi namesto tebe? Rešitev je v obratnem. Želiš si moža, ki te ne kritizira, pa ki ti dopušča oz pričakuje in zahteva, da tudi ti kaj narediš samostojno, ki ti zaupa. POsladično se počutiš uspešno in ljubljeno. Če bi ti ves čas razlagal kaj je s tabo narobe, pa čeprav bi ti vse sorte kupil, bi ga najbolj verjetno ne ljubila prav ekstra iz srca. Čisto enako je z otroki. So strašno težavni v teh letih, ampak rabijo meje in rabijo zaupanje in ljubezen.
Jaz bi najbrž otroka pustila k očetu. Tudi ti boš malo bolj zadihala in od daleč pogledala na situacijo. Imela boš več živcev zanjo, ko bo prišla in izdelano strategijo. Bejba se bo umirila, sploh če praviš, da je oče bolj strog. Po moje ne bo prijokala nazaj, všeč ji bo. Dolgoročno se boste bolje razumeli. Dovolj je stara, da se naj odloči, kaj bi rada. Odrašča in išče svojo pot v življenju. NIč ni narobe s tabo. Res ne. Naredila si najbolje kar si znala in dovolj dobro je to. Različni smo in različne reči nam veliko ali malo pomenijo. Kar bi enemu otroku bilo vse, je drugemu nič. Tako pač je. Ko bo malo zrasla, bo lažje gledala vse skupaj iz distance in se boste gotovo še dobro razumeli.
|
Natisni
. 
.
. 
pekica-nič ne jokaj ,pusti ji naj gre,odpočij si in ko pride k tebi bosta uživale in se lepo imele-tako kot sedaj oče in hči. 
gina ZELO LEPO NAPISANO IN MARSIKATEREMU V UK !
. 
