sonček balonček
|
Pri nas vrtec napreduje zelo počasi. Hči je straa 2 leti in osem mesecev. Uvaja se že tretji teden. Prej je bila od enega leta dalje v privat varstvu. Hčerino vedenje in doživljanje vrtca mi ni jasno. Ko se odpravlja tja, se ne upira, ne joka. Ponavadi za stvari, ki jih ne mara zna zelo jasno povedati, da NEEEE! Toda v vrtcu je še vedno popolnoma pasivna, ne sodeluje, včeraj se prvič ni polulala v hlače, ker vzgojiteljici noče povedati, da jo tišči. Se noče igrati, peti, plesati, je menda tudi bolj ne kot ja. Vzgojiteljica pove, da saj jih ves čas opazujei n da se včasih malo celo že zaigra. Ko pridem po njo zajoka. Upam, da samo takrat. Včasih reče, da je malo jokala, včasih da ni. Ko jo vprašamo mi ali kdo drug kako je v vrtcu reče, da ja fajn. Ampak to s totalnim nenavdušenjem, skratka mimika obraza ni skladna z vsebino . Je popolnoma drug otrok, ki se ponoči zbuja, kliče mamo, stiska in jo je težko pomirit. Še bolj se znaša nad mlajšo osemmesečno sestrco, jo grize, stika za vrat, tepe z igračkami, ipd. pravi, da joka in tepe sestrico, ker je nihče v vrtcu ne stisne?!?! Pa mi ni jasno a res misli v vrtcu, ker doma to niti slučajno ne drži. Ves čas bi rada, da jo nosim kot dojenčka, po novem v vrtcu zaspi z dudo, ki je ni marala že od 1. leta dalje niti pod razno. Sedaj si je v kuhinjskem predalu sama poiskala staro dudo in jo nese v vrtec. Ne smeji se več, včasih se je cele dneve samo smejala.
No včeraj se je pol ure skupaj smejala, ko sem šla sama ponjo v vrtec in sva potem sami šli na igrišče in sem res 100% sodelovala z njo (beri sem jo na rokah nesla na igrišče, se gugala in norela z njo..., skratka ko sem zadostila vsem njenim izraženim in neizraženim željam).
Sem šla včeraj zs tamalo na sprehod in sem prvič šla na skrivaj pokukat čez ograjo v vtec. In kaj vidim. Njeno skupino, ki pleše z vzgojiteljico, nje pa nikjer. In jo s težavo najdem, kako sama stoji v enem kotu in jih opazuje. S kapuco na glavi, skrita, sama. Pa še povedala mi je potem, da jo je v vrtcu zunaj zeblo. Sem opazovala kar nekaj časa in videla, da se jim ni pridružila, povabil je pa tudi ni nihče zraven.
Meni je to zelo čudno. Res je da je tip, ki prve pol ure ali uro ni takoj za igro s komer koli. Potem pa ja in to z veselje. Tudi ni nenavajena držbe. Je bila v varstvu z vrstnikom in varuškinima dvema otrokoma. Imamo veliko družinskih prijateljev z otroki. Ne mara pa ljudi, ki silijo vanjo. Najbolje se vklopi, če sama izbere otroke za družbo. Na igrišču si sama poišče partnerje za gugalnico, tobogan, peskovnik...
Mi izgleda, da je bolj trma, da se je odločila, da se ne bo igrala in sodelovala v vrtcu, kot pa nek strah pred ljudmi. Ker če bi bil starh, potem bi se zjutraj upirala pred odhodom.
Tiste z izkušnjami, kaj menite, ji lahko kako pomagam? Bo minilo?
< Sporočilo je popravil sonček balonček -- 18.9.2008 11:34:45 >
|
Natisni
