Anonimen
|
Že kar nekaj časa imam veliko željo po še enem otroku (tretjem). Glede na to, da sva oba z možem dobro situirana, da imamo lastniško stanovanje, mogoče malo majhno, pa vseeno, če je za štiri, bi bilo tudi za petega družinskega člana,....mi nikakor ne uspe prepričati moža, da bi imeli še enega.
Vedno najde sto in en razlog za NE. Res je, da imava dva otroka z zelo malo starostno razliko in da je bilo prvi dve leti zelo naporno, saj sva bila in še vedno sva, za vse sama, pa vseeno, želim si še enega. Mož je odločno proti in mi pravi, da naj začnem malo uživati in se na tak in drugačen način prepustim razvajanju.
Naj hodim na aerobiko če mi paše, rolat, plavat, tečt, h kozmetičarki, s kolegicami na kofetke,....meni pa resnično ni do tega.
Uživam, ko sem cele dneve z otrokoma, ko skupaj delamo to in ono, ko ju zvečer kopam, berem knjigice, pojem pesmice, oskrbujem potolčena kolena, ju dajem narazen kadar sta si v laseh, se učim z njima in spoznavam stvari, ki jih prej nisem poznala, uživam tudi takrat, ko mi jo zagodeta in sem zelo huda ...
Zadnji kompromis, na katerega sem s težavo pristala je bil, da počakava samo še toliko, da bosta vsaj toliko samostojna, da ju bom brez težave lahko pustila sama na igriče, da bosta šla oba v šolo,....
No ja, to je res samo še dobri dve leti, samo kaj hudiča ko sem v letih, ko bo biološko urica začela tiktakati.
Ne bojim se nočnega vstajanja, ne bojim se mastitisev, ne bojim se podobe zombija, ne bojim se neštetih virozic,...bojim se samo, da se bova odločila takrat, ko bo vlak odpeljal z zadnjega perona .
Tokrat anonimna .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
bo očitno potrebno ateja menjat. 
ostala brez službe), kasneje sva z taščo imela težave, posledično med sabo,... sem to željo po 3. 
. 
