Špelka
|
Drage, drage fosilke!
Ko sem brala vaše zgodbe, so me zalile solze... Pa ne vem, ali solze žalosti ali solze prepoznanja, da se resnično NIKOLI ne smemo vdat! Tudi jaz imam za sabo že kar dolgo zgodovino, pot do otročka, ki še ni zaključena. Pa vmes hernija na hrbtenici, dvomi,strahovi, akko bo v nosečnosti, če ta sploh kdaj bo, kaj če ne bo, itd. Do občutka popolne nemoči v zvezi z zanositvijo, ko ne veš več, kaj naj se obrneš s prošnjo, molitvijo, ko misliš, da ti bo od hrepenenja počilo srce ali pa se bom zrušila.... Pa vendar je nekako treba dalje, ne moremo obstati na sredi poti, ne moremo se predati, ta moč je v nas in nas vedno pelje le naprej...Sledimo ji, sledimo ji z mirnostjo in vero v prihodnost, z vdanostjo v življenje, a hkrati s hvaležnostjo za vse, kar nam to prinese.
Meni osebno pomaga načelo, da ti življenje ne prinese nič takega kar ne bi mogla premagat, dokler seveda ne bo moj čas na tem svetu izpolnjen. Torej - pogumno! Vse je le z namenom, da nas naredi močnejše, modrejše in razumevajoče. In v sebi imamo to moč, da kljub navidezni nerešljivosti vedno prilezemo do rešitve.
Draga Vilma, vedi, da nisi sama, da je na svetu mnogo ljudi, ki trpijo podobno kot ti ali še huje, da je v vsaki nesreči tudi milost in rešitev.
Moje misli so pri vsaki od vas, drage fosilke, upam za nas, verjamem za nas in vem, da bomo vse me enkrat presegle vse omejitve, ki se morda trenutno zdijo nepremagljive!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Željo po otrocih pošljem na čakanje. In s tem seveda tudi postopek umetne oploditve. Pošljejo me na Klinični center na konzilij. Prvič, drugič…poln kufer imam teh zdravnikov! No končno se odločijo, da me pošljejo še na eno operacijo. Torej rekonizacija. Opravijo in v smrtnem strahu pričakujem izvide. Ki so hvala bogu vzpodbudni. Rakave celice so končno odstranjene do zdravega, kljub temu, da še imam rahle spremembe – CIN I. 
ta res pomaga 
in kup 
za srečo! 
..... Moja pot nato je bila zopet polna strahu, da se ne ponovi tragedija, da ne bi bilo kaj narobe, skoraj polovico nosečnosti sem preživela v bolnišnici, vsak teden zdravniki, vsak teden preiskave, pikanje z iglami, čakanje na izvide, skoz nekakšne komplikacije, in na koncu sem rodila prehitro, v 36. tednu, hvala bogu zdravo punčko. Želim ti samo povedat, da se vsak trud,vse kar daš skozi, na koncu poplača in kljub dolgemu čakanju, minejo celo leta........ in ko danes pogledam svojega otroka, bi šla še enkrat skozi vse to in še enkrat in še enkrat...... VERJEMI, ZA VSAKIM DEŽJEM POSIJE SONCE!!!!! 
in se s svojim 
. 
. ko sem prebrala tvojo zgodbo pa ... 
samo en teden zamuja. pa me tudi pošiljajo od zdravnika do zdravnika, ki pa zaenkrat še niso nič ugotovili 
brez pomoči,......... Ampak nosečnost je pa spremljal strah, strah in še nekrat strah. Čeprav mu nisem dovolila na plano je lezel iz vsake pore in se pred pregledi polastil mojega telesa,....... Z močno voljo in upanjem na najboljše sem ga premagala! Bilo je težko a vredno. Dokončno sem ga odplaknila s solzami po porodu,... prvič v življenju so mi solze sreče nekontrolirano tekle z oči,. Sreča je bila na moji strani, pokončala je strah in draga moja naj ti povem, DA SE JE BILO VREDNO BORITI!!! 
je moja zgodba mala malca. 
