ronja
|
Najprej en objem. Vsi imamo kdaj poln kufer vsega. Daj ven, spihaj se in predvsem povej tistim, ki ti lahko pomagajo (mož, mogoče kaka prijateljica,...) Potem pa konkretni nasveti: - najdi si nek hobi ali šport, da greš IZ HIŠE, da imaš dan in uro v tednu, ko moraš tam bit, tako boš šla in on se bo navadil, da greš in bo bolj videl, kaj pomeni skrbet za otroka ves čas. Ne more vedet, če to ves čas ti počneš. - zaupaj možu. Povej mu, kako se počutiš, povej mu, KAJ RABIŠ od njega. Navadno nam z veseljem pomagajo, če jim konkretno povemo, kaj bi nam pomagalo. Vidijo pa dostikrat ne, ker je težko nekomu videt v misli;). Povej mu, da rabiš vsaj pol ure na dan zase. Pa 2 uri na teden za rekreacijo ali kaj podobnega. Povej konkretno: hočem, da lahko grem na vrt spit eno ledeno kavo v miru. In mu daj dete v roke in pojdi. - ko je dete na spidu, ga lepo odnesi gor, pa naj spidira z vama po postelji. In enkrat bo on zaspal prvi, drugič pa ti, mogoče vama kdaj rata, da celo dete prvo zaspi, kar bo sploh fajn;). - najdi si prijateljice, piši si s prijateljicami, ki si jih imela drugje. - ob vikendih naj on vstane z detetom zjutraj in ti potegni v postelji! Se mu bo splačalo, če ne boš noro zmatrana zvečer;). - poročaj možu, kaj počneta z malo, da bo vedel, kaj se ti dogaja. Če namreč recimo dam malima za raziskovat kake zadeve, delamo kak hud poskus ali pa skup pečemo kruh, ko luvi pride, lahko ni več nikjer ničesar. In on nima pojma, da sem za to porabila toliko in toliko časa in da sem morala vse skup spucat za njimi... Če pa mu povem, se lahko skup nareživa na ta račun in to ful poveže. Lahko še slikaš, kak mes je naredila, ziher zna naredit kaj takega;). In zakaj hudiča ne znam reči "Dost mi je! Ne morem več!", ko zmanjka energije in potrpljenja za otroka? To je navadno iz otroštva, kaj točno je bilo pri tebi, ne vem, je pa v večini primerov zato, ker se nekje v sebi ne počutimo dovolj dobri, da bi to naredili. Kar se nočnega vstajanja tiče, dojila sem seveda jaz, ampak je vstajal tudi on, ker naši dojenčki pač niso bili taki, da bi lahko kdaj začorila eno urco doma. Enostavno je bilo meni veliko lažje bit v službi neprespana kot pa doma... Ker možgani vseeno delajo, tudi če so izmozgani, telo se pa včasih sesuje (dobesedno). Pri nama sicer ni počilo pri 1. otroku (vsaj ne zaradi tega, smo pa meli druge probleme:D), ampak pri 2. Bili sta res hitro ena za drugo (planirano sicer, ampak takrat tako ne veš, kaj to pomeni:D) in meni se je mešalo, ker so enostavno vse moje biološke potrebe bile na čakanju ves čas in to zna res it na živce. NJemu se je zdelo pa nefer, ker ni več mel cajta za hobije in mi je počilo, da hudiča, jaz nimam časa za jest! Takrat je imel eno aha izkušnjo, da sem res na dnu in da si je on glih tako želel še enega otroka kot jaz in potem je bilo super. Rutina sicer ni bila problem, ker nisem človek rutine, bolj je bil problem to, da se nikakor nikoli nisem uklonila rutini in potem sem bila nonstop zmatrana:D. Zadnja anonimna, ni nujno, da se ravno ločuješ, če/da se enkrat skregaš in daš vse ven. To, da ima vsak človek kdaj težek dan, pa je normalno in res zelo dvomim, da obstaja par, kjer noben od njiju ni imel nikoli težkega dneva/tedna. To je normalno in fajn je, če se človek takrat ustavi, premisli, kako naprej in potem štarta dalje. Pogovori/ kreganje, zaupanje/dajanje ven... to je lahko zelo tanka meja - kar je enemu pogovor, je drugemu kreganje, itd... Res pa človek z leti dosti pozabi in potem se spomniš vseh lepih trenutkov in pozabiš na dretje v avtu, recimo:D.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|