Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Tolikim svetujete, dajte, lepo vas prosim, še meni.
Imam kolegico, ne morm reči, da mi je prijateljica, ker se z njo, njenim možem in otrokom družimo, si pa ne zaupamo nobenih intimnosti. Z možem sva uvidela, da sva jim edina družba. Ona je od mene starejša 5 let, on 4, otrok je leto mlajši od našega. Vse lepo in prav. Do tukaj. Vendar pa me v našem odnosu nekaj zeeloo moti, in sicer njuna nastrojenost proti vsem in njuna egocentričnost. Želela bi jima na obziren način povedati, da življenje ni črno belo, ampak je barvno in da moramo ljudi sprejemati takšne, kakršni so.V glavnem, v vsakem in v vsem, kar vidita, najdeta vsaj eno napako.
Nenehno sta na smrt utrujena, čeprav imajo čistilko, ki po stanovanju postori popolnoma vse in še skuha. Ona se nenehno pritožuje, da nima niti trenutka zase in kako je njen mož, ki je včasih na službeni poti ubogi in utrujen. Sama skrbim za celo hišo, kuham in tudi jaz hodim na službene poti (vsakj 2x tedensko, če ne pogosteje), a zanju to ni isto .
Njena tašča je za njo smotana baba s kurjimi možgani, z mamo se je 2 meseca po porodu na smrt skregala, sestri ni dala otroka v naročje do 5. meseca. Vsi njegovi delavci so zahrbtni in nič ne delajo, dela samo on.
Sicer doji, a je imela v 6 mesecih najmanj 10x mastitis - ko sem ji rekla, da si mora mleko izčrpavati, mi je odogovorila, da se to njej ne da, hkrati s tem pa v knjigi piše drugače - sem utihnila in več nisem delila nasvetov o dojenju. Pri 3,5 mesecih je otroka začela hraniti s kašicami (z opravičilom, da sedaj vsaj ne bo več tolikokrat dojila), kljub temu,da je ubošček po vsakem "kašastem" obroku bruhal - ji niem mogla dopovedati, da očitno želodček še ne prenese taprave hrane - ona dela po knjigah.
KO sem sama izgubila pikico (SS) me je prišla gledat in razlagala, kako je njen mož ubogi, ker mora pobirati breskve . Ko je bolan naš otrok ali kdo izmed nas, se na to sploh ne ozirajo. Mi vemo za vsak njihov korak pri zdravnikih. Zrihtala sem jim res dobrega zdravnika (saj smo kolegi) pa nista bila niti toliko, da bi se mu (zdravniku) zahvalila.
To je samo nekaj cvetk iz njunega življenja.
V glavnem, vsi ju obrekujejo in se za njunima hrbtoma smejijo iz njiju. Želela bi jima na obziren način povedati, da moramo ljudem dajati in ne samo jemati. Da so na svetu ljudje z različnimi nazori. Kako naj to storim?
Glede na situacijo vidim, da mi njuno nerganje, večna utrujenost in nezadovoljstvo, gresta vedno bolj na živce. Ne želim jima še jaz obrniti hrbta, ampak nekaj pa moram storiti, ker mi bo enkrat "počil" film in jima bom v faco sesula vse, kar me moti.
KAJ BI NARDILE NA MOJEM MESTU?
Naštela si en kup slabih lastnosti, ugotovila si da se z njima skoraj v ničemer ne strinjata in ti še vedno razmišljaš o smiselnosti druženaj z njima. Tako kot govorita o ostalih govorita tudi o vaju. Zakaj vztrajati? Tudi če jim skrešeš vse v faco ne bo pomagalo, stvar bosta obrnila sebi v korist in zopet boš ti teslo! Kako človeku, ki je prepričan o svoji nezmotljivosti dokazati nasprotno?
|
Natisni
sedaj je to čisto druga osebica.Nobenega opravljanja, nobenih zgodbic.Tako da...da se če se hoče. 
