ronja
|
Hm, lahko ni nobenih problemov, lahko so pa veliki... Odvisno, koliko sta se pripravljena prilagajat... Če se hoče on cerkveno poročit in mu misliš ti ugodit, boš morala ti naredit vse zakramente (se krstit, obhajilo, birma, vse, skratka, uradno boš kristjanka)... Če te to ne moti, ni nobenega problema. Če pa te, pa je...
Isto je z otroci. Ok, jih hoče krstit, pa hoče tudi, da grejo k verouku? Koliko se je pa on pripravljen pri tem prilagodit svoji ateistični ljubici? Vsekakor se mi zdi pametno, da dorečeta vsaj večje stvari (krst, verouk, poroka...) - seveda, če sta že tako daleč po 10ih mesecih...
Sama sem bila z enim vernim fantom, nisva imela zaradi tega kakih večjih problemov, ampak je bil to prvi fant v najtniških letih in seniti nisem nameravala z njim poročit (on bi se pa kar ) Se pa ne bi hotela cerkveno poročit, ker mi ni všeč ceremonija in ker nočem obljubljat tega, kar tam zahtevajo, da obljubim... Se mi zdi grdo do res vernih, če ne mislim tako. Lahko pa vzameš to samo kot izraz ljubezni do dragega in da je vse skup igra in potem lahko delaš karkoli in je ok... Odvisno kako gledaš, ni prav in narobe, po moje...Saj jaz tudi hodim na basket tekme in navijam za mojega lubija, če tako gledaš - pa prej nisem imela pojma ne o pravilih ne o sojenju ne o ničemer... Ampak zdaj me zanima in se mi ne zdi, da bi delala proti sebi... Vera je pa lahko malo bolj kočljiva, če jo resno jemlješ... Ostala dva fanta - torej tudi ta, s katerim sem ostala za nedoločen čas, hehe:) sta ateista in moram priznat, da čeprav to ni bil problem takrat, mi je to bolj všeč... POtegne to še kake druge vrednote za sabo, pa hece, pa tabuje... skratka, zdaj sem bolj sproščena. Ampak to ej samo oseben občutek, si pa pač spraševala tudi za osebne zgodbe, čeprav z nobenim nisem bila poročena...
|
Natisni
. 
..... 
pa tudi ni krščen razlog da ni: naj si sam izbere vero
ko pravi, da bi morali to, da se ne odločiš za tega boga obravnavat ravno tako resno kot to, da se odločiš zanj. Nismo vsi ateisti to zato, ker ne bi nič razmišljali - nekateri smo to ravno zato, ker razmišljamo - po svoje, precej drugače kot te učijo v cerkvi... Zato se mi ne zdi fer rečt, ja tiste zakramente boš pa ja naredila, če ga imaš rada... 
- bila sem na 4 porokah, 2 civilnih in dveh cerkvenih... Daleč najlepša in najbolj iskrena je bila ena civilna, kjer je matičar bral zaobljubo, ki sta jo sama sestavila. To potem res lahko obljubiš... Tudi ambient je bil meni veliko bližje, zunaj pod vrtnicami... Naravno in iskreno... To kar pa imajo v cerkvenem obredu pod nujno v pridigi, pa ne vem - jaz ne bi mogla obljubit, da bom vzgajala otroke v krščanskem duhu, jih učila molit in vodila k maši, če vem, da tega ne bom delala, se mi zdi nefer... 
