Azzurra
|
Če mene vprašaš, je normalno kar si napisala. V prvi nosečnosti se ženske spopadamo s povsem novimi občutki, rastočimi trebuhi in občutkom velepomembnosti, da v sebi nosimo novo življenje. Še malo manjka, pa bi nam zrastlo zlato pero ven iz tazadnje, toliko nas razganja od ponosa. Vsak obisk ginekologa je happening /žur/ event in potem na dolgo in na široko razglabljat kaj vse smo videli, od prstkov, do ušesc itd. V drugi nosečnosti se zaveš edine in splošne pomembnosti UZ - da ugotoviš, da je otrok zdrav. Po moje to nima nobene zveze s tem, kako boš imela otroka po rojstvu rada. Še to ti povem, da jaz na UZ gledam proč in ne na ekran, ker ne morem, ker enostavno raje slišim zdravnika, ki reče, da je z otrokom vse v redu, kot da gledam tiste črnobele packe, in potem samo razmišljam če se mi samo zdi, da se je pri bitju srčka zadržal preveč časa, pa da glavica je zgledala nekam prevelika, itd itd...pa se mi zdi, da to počnem zato, ker imam tega otroka še prerada in da se bojim, da ga sploh nebi bilo. No, dobro, to ni tvoj primer, jaz imam pač patološko nosečnost v kateri je vse mogoče, tako da...
_____________________________
11. 7. 2006, od 4:10 nam dobro družbo dela fantek Liam. 21. 2. 2008, ob 15:08 smo dobili punčko, ime ji je Daša. 7.7.2009, Milano...Bono&Co.
|