PIAF
|
Jaz v naslednjih dneh napeto pričakujem drugega sončka (sem že 2 dni čez PDP). Ko sem zanosila drugič (nenačrtno), me je skoraj kap in sem takoj pomislila spet na teh 9 mesecev, ki mi v 1.nos. ni bilo najbolj prijetnih, najbolj pa me je postalo strah poroda. Potem pa nekako živiš s tem. se začneš zalo veseliti, zdaj mi ni niti malo žal, da se nama je to "zgodilo", saj sem si seveda želela še enega otroka in ne vem, če bi se zavestno odločila za njega?! Tako da sem sedaj srečna, da je to prišlo kar tako in razlika bo 3 leta, kar se mi tudi zdi idealno. Glede tega, kako bom lahko imela rada oba, sem se tudi jaz spraševala in prvi se mi kar smili, ampak zdaj proti koncu nos. se mi zdi že vse samo po sebi umevno. Pa tudi glede neprespanih noči, saj te narava že sama prisili, da na koncu nosečnosti ne spiš več - npr. jaz se sedaj že 14 dni zbujam vsako uro ponoči, pa tudi tamali, ko je šel v svojo sobo pred dvema mesecema, se ponoči zbuja kakih 2x, tako da sem že navajena teh neprespanih noči in vem, da še jih bo več, ko se otroček rodi. Porod? Ja, me je kar strah bom rekla. Na momente me ni, že komaj čakam, kdaj se bo že začelo, zadnjič pa sem bila na CTG v porodnišnici in ker je bila nedelja so me dali kar v dnevno sobo, kjer sem pred tremi leti predihavala prve popadke. Kar groza me je bila, ko sem vse to podoživljala, pritisk mi je tako narasel, da še tako visokega nisem imela čez celo nosečnost . Ampak, kaj bo bo. Vem, da sedaj že vem, kako je, zato me je bolj strah, ampak če sem prvič preživela, še bom drugič. želim si samo, da bi bilo čimprej mimo, da bi se malo bolj hitro odpirala in predvsem, da bi bilo z otročkom vse OK!
|