curly
|
Lepo pozdravljene punce.
Najprej se vsem najlepše zahvaljujem za podporne besede in ideje, kako mojga  potolažit. Izjemno sem vam hvaležna! 
Pa naj malo pokomentiram... To, da so njegovi rezultati enkrat dobri drugič slabši, nama je čisto jasno. Veliko sva se že pogovarjala na to temo. V aprilu sva imela nadpovprečne rezultate, zato sva se po neuspehu odločila, da še povečava najine možnosti, zato sva pila vitamine, minerale, maco, matični mleček, folno kislino, krvomočnico, plahtico... V glavnem SVAŠTA. Res je, da se jemanja vseh nisva čisto do potankosti držala, ampak če sva en dan pozabila, sva drug dan definitivno vzela. Sledil je drugi poiskus v juniju. Imela sva velike upe, ravno zaradi moje dobre reakcije na Klomifen in zaradi tega, ker sva jemala različne pripravke za uspešen rezultat. Naj še povem, da sva belo moko nadomestila s polnozrnato, uživalva sva veliko zelene zelenjave ipd. Rezultat pri mojmu je bil zelo slab. Verjetno je krivo tudi to, da je imel 3 tedne pred IUI-jem eno izmed krizic in sva veliko jokala. Stres pač vpliva na število gibljivih spermijev - začaran krog! 
Mene njegov slab rezultat ni potrl, ker sem pač vedela, da tako je. Sicer sem šla v postopek polna upanja, ampak sem ga hitro izgubila, ko mi je sestra povedala, da so rezultati pod povprečjem in da je zelo malo upanja, da uspe v tem krogu. Jaz sem si takrat samo mislila, naj že bo konec tega postopka, da lahko potem spet normalno živim. Zdi se mi, da sem od teh hormonov čisto drugačna - samo sebe težko prenašam, da o bolečih O sploh ne govorim.
Takrat, ko sem mu povedala za njegov slab rezultat, sem naredila napako, ampak ga ne mislim vlečt za nos ali mu dajat lažnega upanja. Povedala sem mu točno to, kar je sestra povedala meni - zelo male možnosti so! Ker sem videla, da ga je to zelo potrlo, sem načela pogovor o tem, kako jaz ne mislim njega krivit za to, ker pač težko vpliva na ta rezultat. Meni se je zdelo to čisto samoumevno - se pač naredi in zato ni kriv ON! Skratka, takrat je bilo nekaj dni še malo otožnosti, potem pa se je spet pobral.
Zelo sva vesela, da imava en drugega. Čutiva to ljubezen in uživava v njej. Čeprav se čudno sliši, nama je ta preiskušnja prinesla tudi veliko dobrega. Pravijo, da človeka šele spoznaš, ko si postavljen v kakšno krizno situacijo. No, najin problem ni omajal najine ljubezni, kvečjemu se je ta še povečala. Odločila sva se, da se bova imela rada in skupaj še veliko stvari doživela. Točno vem, kam spadam, v njegov objem in on v mojega! 
Torej, slabe vesti zaradi slabega rezultata nima, tako da sem skoraj 100%, da to ni to, zaradi česar mu je zdaj tako hudo.
Glede spolnih odnosov. Ja, pozna se, ko ima slabe dneve. Recimo po zadnji M sva od 5. dneva pa do O imela spolne odnose vsak drugi dan oz. do 4krat na teden. Pa to ne govorim o mehanskem seksu - zato, da bi delala na  , ampak to je bil tak poželenja poln seks. 
Med to krizico, ki se je pojavila v ponedeljek in je recimo trajala do včeraj nisva imela spolnih odnosov. Danes je že boljše, kar pomeni tudi akcijo.  Verjetno je temu pripomoglo tudi to, da sva včeraj šla malo ven, na pijačo in sva se oba lahko malo sprostila, tako da ja, včasih jih je treba tudi malo prisilit v kakšno zabavo - izlet, druženje s prijatelji, sprehodi, pohodi, športanje... da se malo sprostijo pa čeprav gredo stežka iz hiše se ponavadi naredi, da gredo potem tudi težko domov, ker se PREVEČ sprostijo  - hehehe.
Glede teh kriz in kako jih ženske rešujemo: Ja, je res, da nam tile forumi precej pripomorejo k celjenju notranjih ran ipd. Drugače sem pa mnenja, da vsak se mora sam v roke vzet in naredit nekaj na tem, da se ne smili več samemu sebi, da si najde stvari, ki ga veselijo in da se včasih prisili v nekaj, kar se lahko razvije v lepo preživete in sproščene trenutke. Hočem povedati, da je vse to v glavi. Način razmišljanja je veliko. Jaz se vedno tolažim z mislimi kot: so še hujše stvari/bolezni na svetu, verjetno mi ni namenjeno, ker še moram kaj prej narediti/urediti, ne gre z glavo skozi zid itd.
Vse se zgodi z razlogom. Tako daleč sem jaz zdaj prišla. Moja zadnja večja kriza je bila maja, ker je pač v najinem življenju prišlo do določenega mejnika, drugače pa zdaj normalno živim naprej. Priznam pa, da sem 2 leti NEŽIVELA zaradi neuspehov in vseh dogodkov povezanih z  in . Zdaj si tega ne dopuščam več, ker sem si obzorje razširila - to je bil dolgotrajen in mučen proces, ampak očitno je že moralo biti tako, da lahko zdaj ponovno uživam življenje, si postavljam nove cilje in jih dosegam, kar prej nisem počela.
Malo sem se razpisala. Moje roke so splohj težko dohajale moje misli. Se mi zdi, da bi lahko o tem pisala celo večnost. Ponosna sem na sebe, da sem trenutno taka kot sem: pozitivna, polna življenja in čakam, kaj mi bo življenje še prineslo. Vem, da se bo kakšna kriza še pojavila, če še dolgo ne bo uspeha, ampak se bom zjokala, zopet sestavila in živela naprej.
ŽELIM VAM VELIKO VELIKO USPEHA PRI DELANJU , BODITE POZITIVNE IN NASMEJANE!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, sem nova na tem forumu. Odločila sem se, da tudi jaz delim nekaj izkušenj(slabih/dobrih)z vami, ker mi bo mogoče pri tem malo lažje. 
se trudiva že tretje leto(kar nemorem verjeti da je že toliko).Problem je nastal že pri tem, ker se moj še ni odločil za spermiogram, čeprav mu jaz govorim da je že čas.
On je prepričan da je z njim vse vredu, in da nama bo sigurno uspelo, le da pač nisva imela sreče...ampak to je vendar že 3 leta(zame veliko). 
. 
