Gina
|
Že 20 let nazaj sem kot zelo rosna najstnica prebrala knjigo Depresija, se mi zdi da od Haucka. Mi je ostalo vedno v spominu, kaj je napisal. Nekako takole, da do depresije pride, ker si ljudje v glavi dopovedujejo napačne reči:
- sami sebi se smilijo,
- smilijo se jim drugi
- sebe obtožujejo
In če pomislim na vse ki so se s tem spopadali, kar sem jih spoznala, je to resnica. Razmišljajo oslarije, in to non stop cel dan, ki se jim tisti hip ne morejo na noben način upreti. Hkrati ne vidijo nobenega, ampak nobenega izhoda iz položaja. Zdi se jim, da je situacija brezupna, da nima smisla se sploh kaj borit, da itak nič ne pomaga, da so v totalnem dreku...vse to si neprestano dopovedujejo v svojih glavah. Neprestano so prestrašeni, da bi se jim še kaj zgodilo...in kar je najhujše, noben potisk od zunaj jim ne pomaga, še manj pa tableti.
Kje jaz vidim rešitev? Samo in zgolj v tem, da zavestno kontrolirajo svoje misli. Iz tega, da razmišljajo, da je nekaj totalna katastrofa, groza in obup, bi si morali misli preusmeriti, da je nekaj morda res zoprno, ampak da se da nekaj naredit v tej smeri....
Iz tega, da si mislijo, kako je en bogi, si morajo mislit, da morda res ni v zavidljivi situaciji, ampak da bi to in to in to pomagalo k rešitvi problema....
Iz tega, da si mislijo, da so oni krivi, morajo poiskat vse vzroke, ki bi bili možni. Naučit se morajo odpuščat drugim in potem še sebi. Če bi odpustili neko stvar tujcu, zakaj ne bi tudi sebi?
Najpomembnejša stvar pa se mi zdi, da bi se morali spraviti v stanje jeze. Jeza je energija. res da malo napačno usmerjena, vendar je energija, ki se jo dolgoročno da usmerit v nekaj koristnega. Depra je pa brezup, nedejavnost, bežanje od problemov v lupino, enostaven izhod v bistvu v tem malo bolj napornem življenju, ki omogoča nedejavnost. Težko je živet menda večini ljudi, saj življenje res ni praznik, ampak depresivneži bi življenju kar ušli najraje, ga zanikali, se mu vdali, samo da bi jih pustil pri miru, ker ni točno po njihovo, na izi. Ne zamerite mi vsi, ki ste se s tem spopadali, vem da sem preveč direktna, ampak tako mislim. Vsi imamo težko življenje, vska ima svojo dozo reči nad sabo, nihče ni brez, samo eni sprejmemo in si prevedemo v to, kot da je zelo zoprno, ampak se spopademo, drugi se pa ne...Nujno je treba pri depresivnežu sprožit jezo kot naslednjo fazo. Ko to dosežeš, si na konju. Takrat lahko začne brcat.
Tvoja frendica mora sprejeti mamino smrt. Tako je, amen. Živeti mora brez nje, velika je že in bo že šlo, čeprav jo bo logično še kdaj pogrešala.
p.s.: meni je tudi mama umrla, dan prej sem se skregala z njo, je nisem hotela objeti od jeze, naslednji dan je naredila samomor, lahko bi se celo življenje krivo počutila in se v dreku valjala od obtoževanja in pomilovanja, če drugega ne zato, ker sem kot punca zgubila mater, pa se ne - govorim iz izkušenj
< Sporočilo je popravil Wahoo RR -- 7.5.2007 21:27:27 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ravno tako kot da bi bilo sramota! 
. 
