Anonimen
|
Moj skoraj 4-letnik je bolj zahtevne sorte, bi lahko rekla. Ne vem od kje mu taka grozna potreba po izražanju svoje volje, ampak, v glavnem, to počne od 5. meseca dalje.
Zdaj pa k bistvu. V vrtec je začel hoditi pri dveh letih in pol in prvo leto je bilo kar v redu, le s tem, da ga je vzgojiteljica morala "naštudirat", da se je v bistvu ona prilagajala njegovi upornosti. Npr. na kakšen način ga pripravit, da je hotel sploh iti ven, pa da je obul čevlje, copate, da je šel spat, no, tega, da bi jedel, ji še ni uspelo ga prepričati. Torej to prvo leto je izgledalo, da se bo človeček nekako prilagodil, čeprav bo treba mogoče malo več truda vzgojiteljice.
Potem pa je prišlo drugo leto vrtca, to je letošnje leto. Skupino so malo premešali, pomočnica, ki jo je Tibor ljubil, je odšla v drugo skupino, v skupino so prišli starejši fantje, močnejši od njega, in Tibor je začel zbolevati in zjutraj je bil že doma, potem pa tudi v vrtcu, blazen jok. To je trajalo 3 mesece, vsak dan, grozno, potem se je vnesel in zdaj spet rad hodi v vrtec.
Zadnjič pa se mi je zazdelo, da na panoju, kjer so vedno pritrjene risbe, ki jih otroci naredijo, nikoli ni obešenega Tiborjevega izdelka. In ko sem vzgojiteljico povprašala o tem, je rekla, da je to zato, ker noče risati. Ja kaj pa potem ta čas dela, sem jo vprašala. Igra se, je bil odgovor. In seveda še, da ga pripraljajo na vse mogoče načine, da bi risal, pa noče. Vendar saj vem, da ko se on za nekaj odloči, ga nič več ne premakne. Pravi, da silijo ga pa ne, ker se potem začne jokat. In tako je tudi pri hrani. Dajo mu na krožnik, čeprav že vnaprej reče, da ne bo jedel, potem pa včasih še celo kaj poje, ampak silijo ga pa ne, ker drugače joka. Večkrat se brez veze naprdne, da ne bo jedel in tudi ne je, čeprav tisto hrano, ki je za kosilo, mara.
Predvidevam, da je v veliko stvareh tako. Če hoče, dela, če noče, pa ne. Silijo ga ne, ker sicer joka in se ga izgleda malo bojijo. Pa verjetno mene tudi, ker se ob jutranjem joku potem sprašujem, kaj je narobe in seveda o tem sprašujem tudi vzgojiteljice.
Zdaj pa vas, mamice in vzgojiteljice, ki imate izkušnje s takimi otroci, ki nočejo sodelovati, sprašujem, kaj potem ti otroci počnejo? Ali jim je res kar dovoljeno, da tistega, česar nočejo, potem pač ne delajo? Ali jih na kakšen drug način pripravite do tega, da vseeno to delajo? Ali pri nekaterih, kot pri mojem otroku, to pač ni mogoče in se jih pusti, da delajo tisto, kar jim paše. Ne vem, očitno mu risanje predstavlja problem, ker ga ne obvlada, in potem hvata krivine in se problemu izogne. A je prav, da se mu to kar pusti? In kaj sploh narediti, če oitrok nečesa res noče? V vrtcu, mislim, doma se že zmenimo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Prvi 2 leti in pol se je merkal pri babicah. Skratka, delal je lahko kar je hotel, v vsem so mu ustregli. Potem pa preskok - vrtec. Saj, hodil je ful rad, ampak uboganje, red, hrana. 100 različnih pojmov!
Začelo se je pri hrani. Do takrat je jedel vse oz skoraj vse. Potem pa naenkrat konec. Naenkrat je jedel samo par stvari(kruh, krompir, makarone, juho, sadje, jogurte, sladkarijo). Pa brez omak, prilog, mesa. Nič samo čiste makarone in krompir, kruh sam... Ok pa ga doma kao navadimo še naj eurokrem, pašteto.. ampak v vrtcu tega ne. veš kaj je rekel - nisem navajen! 
... to zame ni opravičilo, za to so pomočnice in vzgojiteljice da kaj takšnega preprečijo...
pa tudi da je kao nevzgojen..ja pa vejžde... pr stari mami in pri meni naredi kakšno vragolijo vendar je priden...pri neznanih osebah je tudi priden, samo pri kakšnih ljudeh, postane ful živčen... 
in potem posledično nagaja... 
kater otrok pr taki starosti pa ne? spet so tukaj vzgojiteljice in pomočnice da ga vpeljejo notr v skupino... 
, pa če se ne bi šel tistega: ja bom - ne, ne bom), letos jih pa še ni bilo. Ja, domov prinese narejene čestitke, ampak to se itak vidi, da jih je vzgojiteljica več ali manj sama naredila. 
Ampak ta naš vrtec sploh ne paše pod kranjske vrtce, ampak pod šolo. Tako da v bistvu se lahko pritožim ... komu, ravnateljcici? Oziroma še to ne, dati moram najbrž stvar na svet staršev, če bi npr. želela karkoli spremeniti. Pa na tej šoli ne prideš nikamor niti pri zmešanih profesorjih, pri sprejemljivih vzgojiteljicah pa itak da ne. Res je, da Tiborju ni všeč, ampak po moje je to tu, pri njegovem karakterju, mogoče kar v redu, da vidi, da pač vedno ni vse tako, kot je njemu všeč. Morda je vse skupaj bolj zato, to, s tem risanjem, ker je on bolj tekmovalne sorte. Povsod hoče biti prvi, če pa ni, pa se ne gre. Ne da bi se trudil ali vsaj potrudil, ampak mora že trakoj biti prvi. Če mu ne rata, se ne gre in ga ne premaknejo za milimeter. 
