ronja
|
A lahko še jaz pristavim svoj piskrček? Midva z lubijem sva se zmenila z mojim bratom in njegovo punco, da če se nama kaj zgodi, "dobita" onadva najine otroke, vse, kar jih pač bo do takrat . Sva ju seveda vprašala prej, če sta za . Zdaj je to ustni dogovor, bi bilo pa verjetno pametno kaj napisat in verjetno treba dat overit? Nimam pojma o teh stvareh, bi pa rada, da so te stvari pošlihtane, ker se na cesti lahko marsikaj zgodi, dostikrat sva skup v avtu in če bi se že slučajno kaj zgodilo, se mi zdi za otroke najboljše, da grejo takoj tja, kjer bodo skoz in da se čim prej uvede nek ritem, da ni še šokov s temi selitvami sem pa tja od enega do drugega sorodnika, pa po možnosti še kakih kreganj, kdo jih bo imel... je že to, da izgubiš starše dovolj hudo... Pa tudi da vsi vedo, da je bila to najina želja in je vse uradno urejeno, da nimata potencialna "krušna starša" še nekih problemov s skrbništvom (namreč brat in njegova punca sta še študenta, sicer absolventa, pa on zdaj tudi hodi v "ala redno" službo, samo je plačan prek študenta, skratka sta še čista študenta brez rednih dohodkov uradno), tak da jih CSD mogoče tudi ne bi hotel kar njima dat (če pa midva to overiva, pa verjetno nimajo kaj, če se onadva strinjata, seveda ). Se obema zdi to najboljša možnost, ker so stari starši ipak druga generacija in tudi brat in punca (25 in 26 let) nista več tako mlada (tudi si želita kmalu imet otroke), da bi bila to prevelika odgovornost zanju, sploh ker se nama ne misli še nič zgodit - to bi bilo pa urejeno še za vse čase naprej. Stari starši zbolijo in umrejo praviloma prej kot tete in strici, pa tudi medgeneracijski razmik je manjši, pa misliva, da jima bi bilo pri njiju najlepše, tak da sva v to odločitev prepričana, samo še nekak jo je treba uradno overit, da se je ne bi dalo posmrtno preklicat.
|