|
RE: Debata mamic z otroci, ki zahtevajo nekol... 29.9.2006 19:27:11
|
|
|
|
Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: natasa77 Mislim, da je pri takih otrocih pomembna doslednost. Zakaj pa tako mislim? Ker ima od mojega partnerja sestrična prav takega otroka. Kadar sta z mojim skupaj, se mi zdi kot da sta dvojčka. Ni je stvari, da je ne bi ušpičila, pokvarila, strgala, ... Le z eno razliko. Ko njemu kaj ukažejo, vedno doseže svoj prav, saj nista dosledna. Vedno mu popustita, ko se začne po tleh metat in kričat. In potem je za isto zapoved on oproščen kazni in divja naprej (saj mu vedno samo nekaj obljubita, tega pa ne izpolnita), moj pa je dejansko kaznovan in se pomiri. Kakšna bosta pa čez nekaj let? Se mi zdi, da je pri zahtevnih otrocih pač treba več truda vložit vanje, saj zahtevajo veliko pozornosti. Jaz ga poskušam vključit v vse moje aktivnosti. Da mi pomaga, da je zraven in gleda, skušam ga utrudit. Po domače- veliko se ukvarjam z njim in všeč mi je. Z zgornjim delom se čisto strinjam in se mi zdi bistvo vse vzgoje. Lani sem učila otroka, ki me karakterno zelo spominja na mojo ta srednjo. Zelo naporen, bister in raziskovalen. Vendar.....ta otrok je popolnoma drugačen pri dejanskem vedenju kot moja. Zjutraj se meče po tleh, cvili in tuli pred šolo in zahteva svoje, mamico boksa v ramo, ker se le ta pogovarja z učiteljico, piska in tuli cele ure, tolče klop ob tla, in se dela bedaka, če mu kaj rečeš, izsiljuje,.....mamica pa se ukvarja z njim dneve in dneve in dneve in menda ni trenutka, ko bi delala kaj drugega, kot z njim se ukvarjala. Vendar na naroben način. Zato se tudi z drugim delom tvojega citata strinjam, vendar se je treba z otrokom ukvarjat tako, da mu postaviš meje, ne kar malo tako, samo zato da je ful zaposlen, da se zmatra. Nekateri otroci nimajo občutka za nikogar. Hočejo samo pozornost, pozornost, pozornost. Tudi če jo imajo ogroooomno, hočejo še in še in še. To pa ni ok. Morajo se naučiti biti včasih tudi v drugem planu, preživeti tudi če niso dosegli svojega, ne iti čez trupla. Mislim da je konkretno razliko med mojim otrokom in zgoraj opisanim naredila prav doslednost. Jaz ne dopuščam takega vedenja. Mamica opisanega fantka pa meni, da se s pogovorom doseže vse. Resnica je, da se ne. Ta otrok gladko prekrši kazen, ker ve, da se mu ne bo nič zgodilo. Moj otrok si tega ne upa. Menim da ravno zelo živi otroci, pravzaprav je boljši izraz prekomerno pogumni otroci, še veliko bolj potrebujejo meje, kot kak miren otrok, ki rabi nasprotno izkušnjo. Definitivno karakter otroka ostane. Ni res, da je čez čas kar vse ok. Ni. Samo navadiš se na to, da je otrok tak, kot je in najdeš način, kako skupaj funkcionirat, kako mu pomagat in kako pomagat sebi. Prisiljen si najti meje, prisiljen si, da se naučiš reči ne in da si dosleden. prisiljen si sprejeti svojo nepopolnost, včasih deluješ kontra tistemu, kar si celo življenje govoril, da ni ok, da ti ne boš počel, potem pa ugotoviš, da so vendarle tudi stari ljudje imeli določen prav. V resnici rasteš z otrokom. Če se ne spremeniš, če tumbaš naprej po staro, če samo dopoveduješ in prigovarjaš otroku, energije za delovanje pa nimaš, če ne postaneš dosleden, če se ti preveč smili, pa popuščaš......potem ap imaš zares hud problem, ki se veča in veča in veča.....dokler v resnici nimaš vsega dovolj in te res nekoč ne raznese. A ni boljše, če imaš dovolj že danes in danes nekaj narediš? Vsem, ki vam otroci ne spijo, in ki vas to zelo moti predlagam, da otroke naučite spat. Vsi otroci, ki celo noč spijo, so mnogo bolj mirni, kot tisti, ki tega ne znajo - kar preberite, kaj ste napisale - "moj otrok ne spi" - no, to bi tudi jaz pri mojem nemirnem otroku napisala, mirna dva sta spala. Če hočete mirnejšega otroka, ki bo v resnici spočit, ga naučite spati. Takrat šele se lahko nauči, da red mora bit - zaradi njih, ne zaradi vas. Pa še za tisto, ki je napisala, da imajo mirni starši mirne otroke....jaz nimam pojma, kakšen starš sem. Nikoli nisem nič komplicirala, vendar....imam tri popolnoma različne otroke. Bog ve od katerega daljnega prednika so podedovali karakter? In po moje je z vsemi tako. Vzgoja ne igra vloge pri otrokovem karakterju. Vzgoja igra vlogo pri tem, koliko bo ta karakter prilagojen okolici in njenim normam, pa nič drugega. Pa še to se boš moral pri enem otroku ful trudit in energije vlagat, pri drugem pa skoraj nič.
|
|
|