Anonimen
|
Tako me je zabolelo danes.Mi mečemo vsak dan cele kupe hrane stran,pa kruha,in podobno.Moj stric,ki pa je bil nekoč priznan profesor,in ki ga imam najraje,pa se je po smrti žene tako zapil,da ima danes vso življenje na kocki.Velik človek je bil včasih,danes pa je sam,osamljen,grozijo mu z odvzemom stanovanja,neštetokrat je delal samomor(na srečo neuspešno)in malo prej sem izvedela,da se prehranjuje tudi v menzi za brezdomce.To me pa res zabode,ko pomislim na to.Zelo draga oseba mi je..In vem,da mu glede pijače ni pomoči-velikokrat je bil že na zdravljenju,pa se je vedno zapil.Dokler je bila še babica živa,je šlo lažje-ona mu je skuhala,prala,zdaj pa tud nje ni več.Čisto je propadel.Rada bi,da bi spet bil takšne,kot nekoč.Sej vem,da ga še vedno lahko pokličem,da sem lahko še vedno ponosna nanj.Sam kaj,ko se je tako spremenil.Vidno hujša-bojim se,da zato,ker nima hrane.Sej mu oče nese kdaj kaj,ko nam ostane,pa mami mu ošlje kruha-sam vsakdan tud žal ne zmoremo.In pol on ves denar zapije.Sam si je kriv.sam boli me,da nekdo v moji bližini nima niti osnovnih pogojev za življenje.Bojim se,da si bo lepega dne kaj naredil,ali pa da mu bodo vzeli stanovanje,in da bo pristal na cesti.Brezdomec.Noben od nas ga nima kam dati.In potem gledam tega reveža...kako propada...in potem gledam bogataše-kako se koplejo v denarju.Nevem,kje je tu tista "višja sila",ki dela ljudi enake?Ni je.To me zelo žalosti.In potem je tu še en stric,dve hiši od nas,ki tudi pije.Amapk on je spet druga zgodba.O njem danes ne bom pisala.
Zelo me boli srce!
In pišem pod anonimno,ker ne želim komu s tem pisanjem narediti škode.Le izliti sem morala mojo žalost in razočaranje.Upam,da me kdo razume.In da napiše kaj vzpodbudnega.Upam,da me je vsaj kdo prebral.
|
Natisni
To je bil samo cinizen, jasno.
