Skabi
|
Huanita, še moje mnenje: Saj veš, kako gradimo mi. Kredit za 17 let, na obe plači. še dobro, da imava oba službi za nedoločen čas (čeprav ne jaz ne mož ne veva, kako dolgo bo še tako). Ne upma pomsiliti, kaj bo, če eden ostane brez službe. Poleg etga me muči še ena misel. Kaj bo, če bo kredit porabljen, hiša pa nedokončana? Midva naslednjih 17 let ne bova zmogla od plače dati nobenega denarja za hišo. Večino dela opravimo s pomočjo sorodnikov in prijateljev. Hvaležna sva za vsako pomoč. TOda to pomeni, da delamo samo ob sobotah (če mož ni v službi) in nedeljah. Med tednom nihče nima časa pomagati, so(smo) vsi v službah. Imamo srečo, ker zidamo blizu hiše, kjer zdaj živimo z mojimi starši. Otroka sta lahko z nama, ko se naveličata, ali postane prenevarno, gresta k moji mami. Vključujeva jih v delo, dokler gre. Na hiši je včasih več otroškega orodja kot tapravega. Res je, da takrta, ko sta zraven, delo poteka mnogo, mnogo počasneje in bolj nervozna sva. Zaradi hiše se veliko več prepirava kot prej. Ne zato, ker ne bi znala uskladiti pogledov, ampak zaradi preutrujenosti in preobremenjenosti. Morje? Letos ga najbrž ne bo. Finančno bi kako skromno varianto najbrž zmogli, problem je čas. Ko zidaš s kreditom, banka postavi rok, do kdaj moraš denar porabiti. Druge materialne dobrine? Upirava se potrošniški miselnosti in tako poskušava vzgajati otroka. Imamo vse, kar potrebujemo za normalno življenje. Tudi rolanje :) in plavalni tečaj za otroke. Duhovne dobrine, ki so pomebnejše od materialnih, pa ne stanejo nič. Otrokoma s takim življenjem sporočava, da je delo nujno za dosego cilja, da je potreben pogum za odločitve in vztrajnost ob premagovanju težav. Ob gradnji sva se naučila, da so naslednji dan skrbi manjše, čez kak teden pa že pozabiva , zakaj sva se sekirala. Še vedno mislim, da je bila najina odločitev prava. Tudi tvoja je. Zmogli boste.
|