Anonimen
|
Živjo! Zanima me vaše mnenje na zgornjo temo. Naš mulc hodi od septembra v jaslice. Uvajanje ni bilo enostavno, trajalo je tri tedne. Zdaj se zna čez dan v vrtcu veliko časa sam igrati (kar vzgojiteljici radi pohvalita in temu pravita, da je priden), vendar ga mora najpogosteje za dnevno spanje vzgojiteljica uspavati v naročju, nato ga odloži na ležalnik. Zjutraj se joka, ko ji ga oddam v naročje, ampak jok hitro mine. Včeraj popoldne mi pomočnica pove, da je morala zaradi njega vzgojiteljica čez dan dvakrat za 20 minut iz sobe. Bila sem . Ker da ga je preveč razvadila in jo izsiljuje, stalno nerga in želi biti v naročju. Rad vidi, da mu posveča pozornost. Tako da je morala kar ven iz sobe, da je dal potem mir. Ko je ni bilo, se je pridno zamotil in je lahko bil brez problemov sam. OK, sem mu rekla v prvem hipu, si pa res zahteven otrok. Ampak potem sem doma razmišljala, da je vendar star 15 mesecev, da se trenutno ponoči odvajava od dojenja in zato podnevi potrebuje več bližine. No, zanimivo je, da si jo želi poiskati tudi v vrtcu. Kar me bega, je to, da ima vzgojiteljica (danes zjutraj mi je tudi sama rekla, da jo izsiljuje) občutek, da želi tega preveč. Ker so trenutno v skupini zaradi bolezni samo 3, 4 otroci (na vsaj dve strokovni delavki), mi ni najbolj razumljivo, zakaj obe tako mislita. Ali od strokovnih delavk v jaslicah preveč pričakujem, če se mi zdi, da naj bi se otroka v teh letih večkrat na dan pocartalo ali se mu namenilo pozornost? Sprejmem, da nočejo v vrtcu otrok nositi v naročju (hrbtenica in te zadeve), ampak saj lahko mogoče tudi poklekneš in otroka vzameš za minutko k sebi, itak se gre slej ko prej igra naprej. Ali ne? No, ne vem. Zanima, kaj ve mislite, ali je vrtec tudi za cartanje ali ne?
|