ronja
|
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
a) Moja mama mi je stalno govorila, da sta se z mojim očetom poročila aprila 1978 (jaz sem pa rojena oktobra 1978). Sedaj pa ugotovim, da sta se poročila aprila 1979, kar pomeni, da sem nezakonski otrok. Je bilo to leto 1978 še sramota al' kako?
b) Maminih bioloških staršev se ni nikdar omenjalo. Sedaj sem ugotovila, da je bila babica Hrvatica, živeča v Mostarju. Veroizpovedi še nisem odkrila, ampak a nismo bili takrat vsi Jugoslovani - torej brez očitkov, kdo je "čefur" in kdo ne?
c) V rokah imam fotokopijo dokumenta, ki ga je moj biološki dedek lastnoročno podpisal - da pooblašča Državni zavod za zaščito mater in otrok, da odda njegovo hčerko (mojo mamo) in da se s tem odpoveduje vsem očetovskim pravicam in dolžnostim do otroka. Zakaj? Kaj se je zgodilo (razen tega, da je moja babica umrla)? Še trije otroci so bili - vse tri je dal v sirotišnico, posvojitev pa je zahteval samo za mojo mamo. Zakaj?
Joj, kerensa, si si enega vraga nakopala na glavo. Jaz verjetno že na začetku ne bi šla raziskovat, čeprav sem sicer raziskovalni duh, ampak družinska drevesa me pa res niso nikoli preveč zanimala... Tudi moji sorodniki niso taki, da bi se mi zdelo z njimi ne vem kake odnose met... niso (vsi) slabi, ampak tudi tako zelo dobri ne, da bi si to želela. Si rajši izberem tiste, ki jih imam res rada in vanje vlagam, dan ma pač samo 24 ur.
Ni pa rečeno, da se ne boš s temi iz Mostarja in Krka dobro razumela, zato se jih mogoče splača poiskat, samo moraš met res dobro razčiščeno v glavi, da ne boš nič pričakovala. mogoče bo njim dol viselo zate, za to, kdo si in od koga si... Če te to ne bo prizadelo, potem nimaš kaj zgubit, če pa te bo, potem se pa rajši ustavi, ker ni res nobenega zagotovila, da bi komurkoli kaj pomenila, saj te ne poznajo...
a.) verjetno ti je mam hotela prihranit "sramoto", da si bila pol leta nezakonski otrok, to je bilo takrat malo hujše kot je zdaj, pa si mogoče niti sama ni hotela priznat. Ne sekiraj se preveč zaradi tega, jaz bi rekla, da je to naredila "zate". Res sem naivčina, ampak verjemi mi, da naivčine veliko lažje spimo ponoči
b.) očitno tvoja mama ni marala "čefurjev", ne glede na to, da smo bili takrat vsi jugoslovani, verjetno celo zato, ker svojim ni mogla oprostit, da so jo dali v posvojitev... To je za vsakega otroka težko in redkokateri odrasli gre čez otroške travme... Tako ji je pač tu ven sekalo. Ona jih ni marala, hotela je bit Slovenka, saj je bila tu vzgojena, tu so ji nudili neko varnost oz. vsaj nekakšen dom (ne vem, kake je mela krušne starše, ampak verjetno vsaj malo boljše kot biološke, ki so jo dali stran...)
c.) mogoče je bila tvoja mama najmlajša in je njo lahko dal v posvojitev, kar je na splošno za otroka boljše, ostalih otrok pa ne bi več nihče vzel v posvojitev (v gl. hočejo dojenčke, se mi zdi) in jih je zato dal kar v sirotišnico. zakaj jih ni hotel obdržat, ne vem? mogoče je bil preveč prizadet zaradi ženine smrti, mogoče je videl njo v njih, mogoče si jih že od začetka ni tako želel, mogoče si je želel pozabit vse skup in začet znova... Težko je sodit ljudi v taki situaciji... Seveda si jaz mislim, da bi hotela obdržat svoje otroke, ne glede na vse, ampak če se ti psiha čisto premakne, si drug človek... In tak stres lako to povzroči...
Glede vlečenja proti Hrvaški je po moje zelo tak tak, kakor gledaš, po moje ne obstaja čistokrvni slovenec, vsi smo vsaj v 2. kolenu malo zmešani in ker smo bili v skupni državi in ker imajo oni svoj temperament, mi pa svoje navade, ki se včasih lepo dopolnjujejo, nas pač vleče skupaj. je pa hecno to, kako nekateri ne marajo "južnjakov", moj bivši jih ni mogel videt - pa je bil njegov oče Hrvat - in ga je mel čisto rad... pa razumi, če moreš! čustva niso vedno racionalna... Zdajšnji fant je "čisti slovenec", pa naju ful vleče v južne kraje, blizu nama je glasba, temperament, sproščenost,... Ni to nujno zaradi genetike , po moje bolj zaradi karakterja.
Če bi sama izvedela, da sem bila posvojena, ali da moj oče ni moj pravi oče, bi verjetno tudi hotela videt tistega, ki je, čeprav za očeta niti nisem tako prepričana. Enostavno se mi zdi, da mi je moj oče bil pravi oče in da ne rabim še enega. če bi bila oba starša druga, bi verjetno hotela videt še one biološke, da vidim, kaki so. Ampak do babic se mi pa ne bi dalo gledat Kdo so bili moji dedki in kaki so bili... Bi bilo mogoče boljše, če ne bi vedela, hehe:) Verjetno je drugače, če imaš vse na dlani, ampak mene s temi mojimi sorodniki res ne veže kaj dosti... In če bi mi nekdo prišel na vrata, veš, jaz sem pa od tvoje tete nezakonski sin, za katerega nisi prej vedela... ok, bi ga povabila, boš kavico, če bi se rad spoznal, ne bi ga hotela prizadet, ampak v bistvu bi mi dol viselo zanj in bi tisti čas veliko rajši preživela sama s fantom, bratom, sestro,... ali prijatelji...
jaz bi se na tvojem mestu ustavila, razmislila, kaj si želim, si razčistila, da ne bom razočarana in predvsem si dala en plan, koliko energije in časa sem dejansko pripravljena vložit v to, da se mi bo še splačalo... Firbec potešit namreč ni najboljši razlog zato, da se vržeš v en ogromen projekt, ki lahko zahteva toliko časa in energije, ki je potem zmanjka za tiste, ki jih res imamo radi in nas majo radi nazaj...
Torej moj nasvet je samo to: naredi, kar ti srce želi, mogoče tako najdeš še koga, ki se bo vanj usedel, ampak ne pozabi na vse tiste, ki tam not že bivajo...
< Sporočilo je popravil ronja -- 16.2.2007 12:54:55 >
|
Natisni
