Anonimen
|
Na, odprem temo, da potožim kar mi leži na srcu, pa sploh ne vem, kako naj začnem, da bo imelo smisel . Mogoče je za moje misli kriv praznični čas, ko se še posebej spomnimo na domače, prijatelje, sorodnike... Ja, zakaj torej gre? Od kar sem iz porodniške šla v službo, komaj dohajam samo sebe. Delam 6 dni v tednu, z otrokom sem zelo malo (ob večerih) in če že zanj nimam časa, ki mi je definitivno na prvem mestu, kje je potem čas, ki ga naj posvetim prijateljicam oz kolegicam, pa čas za RR-janje? Gre za to, da zelo pogrešam kolegice, vendar se nobena več ne zmeni zame. Preden sem šla v službo, smo visele skupaj na RR in zganjale norčije, zdaj pa jaz žal za to nimam več časa. Pa pogrešam to, zelo. Letošnje leto, sem še e-voščilnice pošiljala, ko je bilo že napol vsega konec . Pa moj mail box z božičnimi voščili? Za zjokat! Človek se vpraša, če je res tako slab, sem se res v tem letu dotaknila tako malo ljudi, da se še kolegice ne spomnijo name?! Saj mogoče ne namerno, pa vendar, zakaj se jaz vedno trudim, da mislim na vsakogar in zakaj se, če se skodi, da na koga pozabim, sekiram? Zakaj, če pa sem jaz vedno tista, ki je pozabljena? Ok, sem naklofala na papir, zdaj grem pa spat. Jutri je služba, v Afriki pa miljone ljudem kruli v želodcu in imajo glede tega večji problem, kot pa jaz z svojim mail boxom. No to je to, najbrž sem zapravila malo vašega časa, ker problema v bistvu sploh ni. Vesel Božič vsem skupaj (ja vem, da je že mimo) in pa srečno NOVO LETO 2008!
|