mojcaziga
|
Tri leta nazaj smo dali skozi kalvarijo z bolno taščo. Ko so ji ugotovili raka in je dala skozi operacijo, obsevanja in kemoterapije, ni želela nobene pomoči. Živela je sama, v hiši, 100 km od nas. Sicer nismo nikoli imeli ne vem kakih stikov, ker ni marala ne sina, ne mene, pa tudi vnuka ni imela nobene želje videti. Kljub temu smo vzdrževali neke zasilne odnose. Ko pa človek zboli, poskušaš postaviti zamere na stran in mu pomagati po svojih najbokjših močeh.
Kljub temu, da ni želela nobene pomoči, sem sama prevzela kuhanje in pospravljanje. Vsak vikend smo šli k njej, pospravili, oprali perilo in sem nakuhala za cel teden. Partner pa je prevzel vožnjo in spremstvo na preglede ipd.
Čeprav so zdravniki raka ocenili ugodno (popolnoma zazdravljiv), se ji je razširil na kosti, kar nismo vedeli do takrat, ko je zaradi zlomljenega hrbteničnega vretenca obležala v postelji, paralizirana od pasu navzdol. Zdravniki so dvignili roke, kar se tiče zdravljenja in ostali smo sami.
Da bi se vrnila domov, v hišo, ni bilo možno, ker nihče od nas ni mogel pustiti službe in oditi 100km stran, 24 urne pomoči si tudi nismo mogli privoščiti in tako smo imeli na izbiro ali dom ali k nam domov. Tašča je sicer sama izbrala dom, ker so tako svetovali tudi zdravniki, saj je potrebovala 24 urno nego, podporno zdravljenje. Največ pa je k tej odločitvi pripomoglo to, da smo doma v 3. nadstropju brez dvigala, taščo pa je bilo potrebno pogosto voziti na preglede ipd. Saj bi prišli po njo in jo spravili dol, ampak tašča je trpela hude bolečine in jo je bilo strah še večjih, ko bi jo prekladali iz opstelje na nosila, pa potem dol po hodniku in potem nazaj....
Pri nas j ebilo mogoče tudi to drugače, da je partner delal v Domu, vsi so ga poznali in nekako je potem lažje, ker veš, da bo osebje malo bolj pogledalo na človeka.
Tako da po tej strani mi je bilo čisto ok, da se je tašča tako odločila, čeprav so mi drugi nabijali slabo vest, da smo jo dali v dom in sem marsikdaj res pomislila, da bi ji bilo boljše pri nas. Kakorkoli, čeprav je bila v domu, se nam je življenje zelo spremenilo. Pri tašči smo bili vsak dan 2x in to po par ur, ji hodili v trgovino, knjižnico, izpolnjevali želje in včasih si je dala res duška. Recimo ničkolikokrat sem bila pri njej 2,3 ure in ko je videla, da odhajam, jo je nekaj zgrabilo in sem ostala tam še uro, dve. Velikokrat sem bila jezna, da sem pihala. Doma pa me je čakalo gospodinjstvo in otrok. Ampak sem prespala in naslednji dan spet na novo. Tudi finančno nas je udarilo, ker je bilo potrebno dom doplačevat, dodatno smo plačali dve gospe (njenih let), ki sta ji hodili v dom delat družbo tiste ure, ko nas ni bilo tam. Plačevali smo ji tudi 3x tedensko fizioterapijo in masaže po želji. V glavnem, podnevi je bila redko kake trenutke sama.
Kljub vsemu temu in njeni želji, da gre v dom, pa je po treh mesecih udarila huda depresija - zaradi tega, ker je bila vezana na posteljo, ker je samo čakala smrt, ker se je bala bolečin..... in hvala bogu, da je bila v domu pod nadzorom, ker je dvakrat vzela veliko količino tablet. Ne vem kaj bi bilo, če bi to naredila pri nas doma. Madona, saj bi še kdo pomislil, da smo se je mi želeli znebiti.
Vse to je trajalo nekako 6 mesecev, no potem pa je iz enega dneva na drug dan šlo strmo navzdol in do smrti je tako trajalo še 3 mesece. V tem času ni več kaj nič jedla, tudi komunicirala parktično več ne, ukinili smo fiziterapevtko, tudi gospe več nista prihajali. Hodili smo jo hranit in jo držat za roko, če je to sploh čutila, ker je itak večino časa prespala. Umrla je skoraj 9 mesecev po tem, ko so zdravniki rekli, da ne morejo nič več.
Še danes ne verjamem, da bi karkoli naredila drugače kot sem inmislim, da je bila odločitev, da gre v dom prava. Je pa res, da je bila to njena odločitev. Če bi temu nasprotovala, uff, potem pa ne vem. Ampak vseeno, dokler jo date v dom in tudi tam skrbite zanjo, nimate kaj imezi slabe vesti. Je pa žal veliko takih tam,ko jih pridejo pogledat 1x mesečno za uro. Ja, taki pa se mi smilijo. Res pa je, da ne vep kaj v ozadju takih odnosov.
lp
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) na način, da živi sama in jo redno obiskujemo. ko enkrat ne bo zmogla več, potem zagotovo sledi dom, pa naj ji bo to všeč ali ne. konec koncev, naj se sliši še tako grdo, jaz imam tudi svoje življenje. zanjo namreč skrbim že od svojega 22 leta starosti, ko je umrl moj oče. in v tem času (skoraj dve desetletji), sem izkusila že toliko gorja povezanih z mojo mamo in njeno boleznijo), da sem prišla do točke, ko sem sklenila, da želim živeti svoje življenje, ne glede na vse. da si zaslužim več kot le to, da skrbim za mamo. pa naj bo stokrat mati. tako pač je, in teh stvari ne želim z besedami olepševati. 
. Ampak v moji situaciji mama to ne zahteva od mene, tudi ne želi priti živeti k nam, da nam ne bo v breme. Hoče biti doma, ni daleč od mene, je pa še težje tako skrbet za nekoga. Ampak če bi bila doma, mi vest ne bi dopuščala, da jo pustim tako. Ne vem, bom se poskusila pogovoriti z njo. 
