Anonimen
|
Hvala za vse komentarje, pomagali ste mi ugotoviti, v čem pravzaprav sploh je problem.
Moti me ignoriranje naših jasno izraženih želja. Bistvo ni v bolezni ali 'bolezni' ampak v indiferentnem odnosu staršev, ki jim je vseeno za ostale in se jim ne zdi vredno niti omeniti, da je njihov otrok bolan ali pa 'bolan' (Je res tako težko povedati, da otroku teče iz noska?) in si jemljejo za svojo pravico, da lahko odločajo o tem, kakšna pravila bodo veljala za druge.
Če bi nas oni kdaj sami poklicali in povedali, da otroku npr. samo teče iz noska, bi se kljub temu dobili. Enako kot to naredimo s prijateljicami. Če kak otrok samo malo smrka, se še vedno dobimo in pač malo pazimo, AMPAK vedno si vnaprej povemo take stvari in odločitev prepustimo staršem zdravega otroka. Če se meni bolezen ali 'bolezen' mojega otroka ne zdi nič posebnega, mi to ne daje nobene pravice, da kar na lastno pest odločam o zdravju ali 'zdravju' ostalih otrok. Tako kot nimam nobene pravice odločati o tem, kakšno hrano bodo jedli tuji otroci ali s kakšnimi igračami se bodo igrali. Ne glede na to, kako trapasta se mi zdijo pravila drugih staršev. In postalo mi je jasno, da tudi drugi nimajo nobene pravice odločati o našem življenju. Če se jim zdi kaj od tega trapasto, prav, to je njihova stvar.
Zdaj, ko vem, v čem je bistvo problema, se bomo nehali ukvarjati z boleznijo ali 'boleznijo' in začeli postavljati jasne meje (če gre za rojstni dan mojega otroka, se morajo drugi pač držati določenih pravil. Enako kot brez slabe vesti ne dovolim, da bi začeli babice in dedki odločati o tem, kdaj in kje bo praznovanje ali kdo bo povabljen, je čas, da se neham mučiti s slabo vestjo, če se nekdo ne zna primerno obnašati in si jemlje za svojo pravico stvari, ki se ga res ne tičejo)
Še enkrat, hvala vsem, ki ste se oglasili.
|
Natisni
, ko bo na svetu... Čudno so reagirali, res... 
. Toliko o kulturi in obzirnosti.....
