wii
|
tudi jaz se podpišem pod heleno, prva nosečnost čist ok, delala do konca. Zdaj pa,.... tudi moja kalvarija se končuje počasi - 9.2.2009, in ja, komaj že čakam, da ko kooonneecccc. Na bolniški od začetka, najprej tiščanje navzdol, da sem mislila, da mi bo vse ven padlo, pa krči, da sem pojedla tudi do 6 Spasmexov na dan, pa se malo umiri, pa uroinfekt prvič, glede na to, da sem bila na začetku, mi G pove, če se le da zdžite brez AB, pa sem preživela, vmes alergija, da sem se dušila, pa spet na zdravila, ker mi uroinfekta ni pozdravila, sem se ga " razveselila" v drugo , in potem še v tretje, ko mi je dežurni dal Hiconcil, ker sem mislila, da me bo res konec in nisem več zdržala. Pa komaj to mine, pa črevesna viroza vmes - trajala tri tedne , se počutim dokaj ok in spet faše virozo, ne vem če še kaj lahko pokasiram v tem mesecu dni , ker mi je res že vsega dovolj. O bolečinah v križu, ki jih imam celo nosečnost sploh ne bi zgubljala besed, včasih tudi tako močnih, da ne morem vstati. Pa kaj morem, čakam, da mine in bo konec. Glih sem razmišljala, da mi bo vse čudno, ko me ne bo več nič bolelo in se ne bom počutila vsak dan kot, da bi me povozil tovornjak. Tako pa sem se potožila in izlila svoje gorje , ma ne, ampak res za te naše male se da preživet vse in nekako pozabiš, da je res grozno včasih. lp
|