Anonimen
|
Brez skrbi, Livia, naši otročki grejo skozi normalno razvojno obdobje "separacijske krize" in "strahu pred tujci". To obdobje se začne, odvisno od otročka, pri nekaterih že pri 4. mesecu, pri večini okoli 6. meseca, vrh doseže okoli 8. meseca in se potem ta strah zmanjšuje. Je pa različno od otroka do otroka, kako bodo odreagirali, ene sploh ni strah, eni so malo zadržani, eni pa se ne odlepijo od mame za nobeno ceno. To je povsem normalno obdobje. Pri enih je celo tako, da se mama ne sme prebarvat las, ker jo otrok ne spozna . Mineva to obdobje postopno, najprej se držijo mame kot klopi, potem ko znajo že hodit, se za nekaj časa oddaljijo, a vsake toliko časa vseeno pridejo nazaj, da zagotovijo, da je mami še tam, poleg tega, da stalno gledajo proti mami. Z odraščanjem se dolžina in čas ločitve od mame (npr. na otroškem igrišču) povečujeta, dokler mame ne rabijo več. Potem bomo pa žalostne . Otročki v tem času še mislijo, da če mama gre iz prostora, gre za vedno. Da jo ni več. Ne razumejo, da bo prav kmalu prišla nazaj. Istočasno pa začnejo tudi razumeti, da so nekateri ljudje njim bližnji, (torej tisti, s katerimi imajo stalne stike), drugi pa niso in imajo pred njimi strah - jih ne poznajo dovolj. Zato rabijo določen čas, da se navadijo na novo okolje in ljudi. Fajn je, da gosti v tem času niso preveč glasni in vsiljivi do otroka, da jih ima otrok čas spoznati in videt, da jim lahko zaupa. Ne gre se torej za to, da tvoja punčka kar naenkrat ne bi več marala dedkov in babic, temveč jih vidi tako poredko, da jih ne jemlje za člane svoje družine. Z varuško bi bilo res fajn uvest postopno uvajanje, da se spoznata in da se vzpostavi zaupanje. Bo pa čez dva meseca zagotovo lažje, kot zdaj, ker bo punčka že toliko starejša.
|