Kerensa*
|
V bloku, kjer živim, imamo že dolgo časa isto čistilko. Gospo, staro dobrih 40 let, poročeno, mati treh otrok (najstarejša je srednješolka), po narodnosti iz ene od bivših jugoslovanskih republik. Vedno nasmejana, pridna, delovna, nikdar ni manjkala, če je pa že nujno morala, je pa namesto nje vskočila njena najstarejša hčerka. Prejšnji teden, ko sem pred blokom čakala taxi, sem mimogrede počvekala še z našim hišnikom in le ta mi je povedal, da je naši čistilki umrl mož. Podrobnosti ni vedel in, kolikor vem, ga tudi poznal ni. Že takrat me je stisnilo zanjo. Zakaj "Bog štrafne" vedno dobre ljudi? Pričakovala sem, da je en lep čas ne bom videla, ampak glej ga, vraga... V četrtek, ko sem sredi dopoldneva prišla domov, jo zagledam z metlo in vedrom v pritličju. Nič mi ni bilo jasno. "Ja kaj pa delate tukaj?" "Ja kaj? Čistim." "Ja pa... a naj ne bi bili vi... na "dopustu"? "Ma kaki... trebaju mi pare!" No, potem je pa padla debata. Res ji je umrl mož. Star 45 let. Popolnoma nepričakovano. Kap. Pokopali so ga takorekoč nekaj dni pred Miklavžem. To so zanjo prvi prazniki brez moža (in za otroke brez očeta). Ni bil življenjsko zavarovan (samo zaposlen pač). Odšel je nepričakovano, njo pa je pustil s 35.000 euri hipotekarnega kredita. Njegove plače ni več, njena pa... hja, saj lahko razumete, da ni ravno poslanska. In tukaj so še trije otroci. Pogumno se je držala, ko mi je okvirno razlagala situacijo, ampak videla sem, da komaj zadržuje solze. Razumljivo. Povprašala sem jo, če kaj potrebuje, pa je najprej rekla, da nič. Ponosna Balkanka, ki ne prosjači za socialno pomoč in ki se ne šverca v neprofitnem stanovanju, temveč dela in s sedaj pokojnim možem sta pošteno vzela kredit in ga tudi pošteno odplačevala. Nikomur ničesar dolžna. V Slovenijo sta prišla delat in si ustvarit boljše življenje. Eto ti ga sad. In ko sem še malo vrtala vanjo (ni mi dalo miru, priznam), je rekla, da je s svojim delom sposobna priskrbeti hrano za družino, da jo pa obupno skrbi, kako bo plačala kredit. Ne more si namreč s tremi otroci privoščiti, da bi jim banka zaplenila stanovanje zaradi neplačevanja. In razmišljala sem vse do danes. Še zdajle, med gledanjem finalne oddaja Big Brother-ja mi ni dalo miru - in sem zlezla semle do računalnika. Moram napisati. Ji lahko pomagamo? Vsaj za obrok kredita (da bo imela vsaj relativno mirne decembrske praznike)? V trenutku, ko to pišem, ona nič ne ve o tem. Želim jo presenetiti. Od Božičnice bom tudi jaz primaknila kakšen euro - tega se ni za bati, da ne bi. Jutri dopoldan, ko nimam službe, bom našega hišnika povprašala za njen priimek in naslov (gospa je iz Ljubljane). Je katera pripravljena pomagati s kakšnim eurom (ali pa s kakšnim klasičnim prazničnim darilom), ki bi ji olajšal plačilo vsaj enega obroka? Jaz ne bom posrednica. Tistim, ki bi bile pripravljene pomagati, bi poslala njeno ime, priimek in naslov. Kar bi imeli namen, ji pošljite sami, preko pošte. Darilce morda v paketku, kakšen euro pa v vrednostnem pismu. Za TRR je ne morem vprašati (ker potem to ne bi bilo praznično presenečenje), pa tudi ne želim, da kakršenkoli znesek na njenem TRR vpliva na npr. štipendijo enega od otrok. Naj bo izven uradnih poti. Tako ali tako bo šlo za kredit - o tem ne dvomim, saj druge nepremičnine nimajo. Če ste za, potem... prosim, pomagajte, kakor lahko. Oblačil ne potrebujejo, se pa otroci zagotovo ne bi branili (govorim svoje mnenje) česa sladkega ali najstnica česa... najstniškega, pač. Oglasite se mi na e-mail kerensarr@gmail.com in jutri oz. čisto takoj, ko zagrabim hišnika za podatke, vam posredujem, kar potrebujete za pomoč. Rezultat bomo pa zagotovo izvedeli, saj sem prepričana, da me bo na hodniku ustavila prvič, ko me bo videla. Ker ji ne bo nič jasno. In ker sem najbrž izgledala sumljivo, ko sem toliko spraševala. Če letos komu, potem pa res njej želim čim lepše praznike, glede na njeno izgubo... Vsaj čimbolj mirne.
|