Anonimen
|
Svojih staršev sicer nimam, jih ima pa moj Kamikaza. Tudi hiša na Plitvicah je njuna želja. Že drugič jo zidata (prvič so jima jo zbombardirali med vojno). Trideset let, pa še ni pod streho! Koliko je to milijonov, odrekanja in še česa, si niti ne upam pomisliti.
Spoštujem ju, ker sta korektna. Cenim ju, ker sta razumevajoča. Ampak hiša je njuna želja. Tam želita živeti, ko bosta v penziji. Za svojo željo delata celo življenje.
S Kamikazo sem takorekoč tri leta in v tej hiši in okrog nje se ves čas nekaj dela (naslednje leto bo končno konec, če se ne bo kdo spomnil še mansarde delati, ali pa kakšnega bazena in podobno). Vsak drugi vikend, ne glede na letni čas in službe in bolezni, gresta tašča in tast tja. Ne na dopust, ampak delat. Že 10 let (od konca vojne dalje). S kratkim postankom za kavo in s predvideno gnečo na meji je vožnje do tja 4 ure. Nazaj tudi. In na Plitvicah se meša malto, polaga ploščice, montira vrata, pleska, čisti, kosi travo, vzgaja sadje in zelenjavo, krega se s sosedi (sorodniki) za mejne kamne in še kaj. In to bo do smrti.
Ampak to je njuno. Ne moje, ne Kamikazino, ne od najinih otrok. Tudi Kamikaza, kot njun sin, ni imel pri hiši nobene besede. Onadva sta se odločila zanjo. Torej nimata nobene pravice zahtevati, da kdo dela namesto njiju. Ja, saj se je pomagalo zalivati temelje, pa marsikdo počisti, pa kakšno stvar jim odpeljemo dol in podobno. Ampak to je to.
Na srečo jima ne pade na kraj pameti, da bi prišla k nam na kavo in začela s čim podobnim, kakor opisuješ ti. Seveda povesta, koliko je dela, pa še raje povesta, koliko je stroškov. In najraje povesta, kaj zganjajo ostali.
Vesta pa tudi, da imava midva s Kamikazo svoje življenje tukaj, v Ljubljani. In da imava tukaj svojih lastnih obveznosti in stroškov čez glavo. Zavedata se, da sta nama na prvem mestu najina dva otroka in njune potrebe. Če greva na Plitvice midva, morata tudi otroka. Da gremo matrati dojenčka z 8-urno vožnjo zato, da bova pomagala držati kosilnico? Ne, hvala. Poleg tega potni stroški in hrana za en vikend stanejo toliko, kolikor mi v Ljubljani zapravimo za hrano za vse štiri v enem tednu. Tako zelo po nepotrebnem pa tudi ne zapravljamo (damo drugje).
Tja gremo 3x na leto - poleti za en teden (dopust), za 1. maja na družinsko srečanje za čez praznike in 1x vmes po želji en vikend malo pokukat, kaj je novega in starega. In to je to. Takrat tudi midva kaj narediva, pa pomagava, pa kaj pripeljeva in podobno, drugače pa naju ni. Vidimo se 1x tedensko (s taščo in tastom) na kavi ali kosilu, drugače pa imamo vsak svoje življenje, svoje obveznosti, svoje stroške.
Glede tega imam srečo (če že glede marsičesa drugega ne).
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
. 
