Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: mami_miki IZVIRNO SPOROČILO: Ankica Se vozim po cesti in opazujem zmešane Slovence (pa še kakšen drug se najde vmes ), kako se izzživljajo. Pasivna agresivnost. Ne vem, a smo res narod, ki ne zna delat s čustvom jeze? Npr. ne dolgo nazaj je ena teta moji hčerki rekla, da se ne sme jezit, da je to za punčke grdo. Le zakaj se ne bi smela jeziti? Kaj je v tem čustvu tako slabega, da se ga ne sme izraziti? Potem pa imamo vso to agresijo v domovih, na cesti, na RR-ju . A ni jeza eno čisto normalno čustvo, ki se bi jo moralo vedno izraziti, seveda na ustrezen in sprejemljiv način, pa vendarle, kaj ni to bolje, kot jo tlačiti vase, da potem izbruhne na plano takrat in na način, ko je to vse prej kot dobro? No, da vidimo vaša razmišljanja in izkušnje. ja..se strinjam s tabo. Tako začneš sploh delat na sebi. To je pvi korak, s tem, da si dovoliš bit jezna in jezo izražat. Učili so nas, tako kto si napisala, da je jeza grda, slaba, če se jezimo to ni dobro. Naslednji korak pa je, da ugotoviš, kako deluješ, in da pravzaprav sama izbiraš, kako boš odreagirala. Ko to ugotavljaš vedno bolj zavesto- (ko se vedno bolj zavedaš, da sama izbiraš), potem lahko izbereš tudi drugače. Namesto jeze izbereš ljubezen. Samo jo opazuješ in rečeš: ok, tukaj si, ne zanikam te, ampak ne bom te uporabila,raje bom izbrala ljubezen. A razumeš? Razumem . Pa tudi če izbereš ljubezen ali katerokoli drugo čustvo, to pomeni, da se zavedaš jeze, a ne? Kaj pa če se jeze sploh ne zavedaš? Meni so vedno pravili, da je treba imeti vse rad, potrpet, biti skromen,... pa sem s časom ugotovila, da to v veliko primerov koristi drugim meni pa čisto nič ne. Gina, mislila sem na prvi primer, ki si ga opisala. Mene npr. so učili, da jeze ne smem izražat. Lahko jo moji starši, učitelji, kdorkoli že, jaz moram vse mirno požret. Samo to je na dolgi rok zelo samodestruktivno. Postaneš jezen nase, ker se nisi sposoben jeziti na tiste ali tisto, na kar bi se resnično moral. Ali pa gre to celo v tako skrajnost, da jeze sploh ne čutiš več. Oz. bolje rečeno jo ne znaš zazanati pri sebi. Si jezen, ampak tega ne čutiš, čutiš samo otopelost ali karkoli že. To je ena skrajnost. Torej se moraš šele naučiti, da svojo jezo pravzaprav zaznaš. Druga skrajnost pa je, da takoj ko te nekaj zjezi, skočiš pokonci in začneš zmerjat vse okoli sebe, greš do najvišjih inštanc, se celo pretepaš,... Pretiravanje z jezo torej. V prvem primeru jo zanikaš, v drugem pa te ima preveč pod kontrolo. Npr. en klasičen primer: v trgovini ti eno stvar preveč zaračunajo. Če se ne znaš soočat z jezo (ker si tako naučen, se bojiš, da boš koga prizadel, karkoli že), potem boš to mirno požrl in šel iz trgovine, ne da bi stopil do informacij, da ti vrnejo preveč zaračunan denar. Potem se boš sam sebi zdel bebast, ker nisi nič naredil. Druga skrajnost pa bo naredila kraval, se začela dret, zmerjat "nesposobne" trgovce, jih psovat z lažnici, kradljivci, pa kaj vem še. Oba sta jezna, ampak ob jezo izražata na nepravi način v tistem trenutku. Ne govorim o netoleranci, ker o tem bi lahko odprla novo poglavje. Nekoč bi tudi sama šla iz trgovine, zdaj grem do informacij in se v miru pomenim. Svojo jezo priznam sebi in jo tudi izrazim in sem še tisti trenutek mirna. Če bi bila tiho, bi se doma žrla še 3 ure, če bi znorela, bi prizadela 10 nič hudega slutečih trgovcev. No, saj tretji primer, ki ga je Gina opisala, se tudi tu notri vkaluplja. Si ne znam drugega predstavljat, kot da ljudje z veliko nabrane jeze, ki jo čutijo do šefa, žene in drugih "nesposobnih" voznikov, svojo moč izživljajo na cesti, ker se ne morejo izživeti doma, v službi,... Ali pa smo res povsem netalentirani glede vožnje . In včasih je res dobro malo počakat, da se zadeve umirijo in potem ukrepat, kot je napisala Mič, ampak to pomeni, da si si svoje občutke vseeno priznal. Samo čas si daš za ukrepanje. Jezo usmeriš v eno razumno razmišljanje. Jeza je lahko res negativna ali pozitivna. Je lahko tudi slaba, če ni prav usmerjena, takrat, ko je to treba.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 20.3.2008 9:19:39 >
|