 |
RE: Ah, te počitnice ;)
3.9.2016 17:52:57
|
|
|
|
patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Liliana, moraš se zavedati, da
1. dečko, ki to piše, je potoval sam z ženo. Če bi imel na zadnjih sedežih dva tečna in cvileča froca, bi bili njegovi spomini mogoče drugačni 
2. ko na stvar pogledaš z distance domačega naslonjača, se večina prigod zdi smešnih. Vsaj meni. Itak si tisti hip, ko se ti nekaj slabega dogaja, tečen in nervozen, ampak čez tri dni, vsaj jaz, če se zadeva konča kolikor toliko ok, zadevo vidim kot en fleten pripetljaj v svojem življenju. Sploh če je zadeva povezana z dopustom - dopustov in spominov na njih si jaz zlepa ne pustim pokvariti
3. so ljudje, ki znajo še tako grozno stvar prikazati kot blazno zabavno, smešno, na povsem lahkoten način. Imam kolegico, ki s svojimi družinskimi prigodami vse zabava, čeprav v bistvu p**daka in se jezi, ampak enostavno ona stvari predstavi tako, da vsi krepavamo od smeha.
Kakorkoli, meni so dopusti in počitnice nekaj enkratnega in se mi zdi, da ni niti enih, na katere ne bi imela lepih spominov. Letošnje poletje pa mi je nekdo ukradel  madonca, res ne vem, kam je šlo poletje letos. Pa nič ekstra posebnega se nam ni dogajalo ... no, ja, morda prav zato 
Ja res je . Precej lažje je vse to, če zadaj nimaš malih ponavljajočih stvorov, ki ob takih priložnostih večinoma ne znajo govoriti drugega, kot :"A bomo kmalu prispeli?" Stane te 10 kg potrpljenja in še dvakrat toliko domišljije, da jih zamotiš. Vendar v prigodi, ki sem jo opisala zgoraj za čuda ni bilo teh ekstremov.
Čisto res je to, da , ko takole gledaš nazaj, vse ponavadi izgleda zabavneje in lepše, kot tisti trenutek, ko to doživljaš.
Pa tudi ljudje se različno odzivamo na takšne dogodke. Eni sto na uro padejo ven in jih takšne pripetije hudo znervirajo, drugi so čisto skulirani in jim je vse to neka dogodivščina.
Ob tem kako različni smo si, sem se spomnila na podoben dogodek, ki sva ga dala skozi midva z mojim, ko sva kot še ne dvajsetletna malinovca šla prvič skupaj na morje. Malo pred tem sva kupila najin prvi avto- škodo, ki jo je skupaj držala samo rja. Dol na morje- v Fieso, naju je čisto vredu pripeljala. Nazaj pa ni šlo tako fino. V Črni kal sva nabasala na hudo kolono in lezla z ostalimi v hrib kot paraplegičen polž. V prvi sva se pomikala po dva metra kakšno uro in vse to je pripeljalo tako daleč, da je najina zarjavela ljubica zakuhala do daske. Ko sva potem neskončno dolgo sedela za cesto in čakala na avtovleko, sem sama nakladala v tri dni, kaj vse bi lahko že do takrat naredila in kje bi že bila, če se nama ne bi to pripetilo. Lahko bi bila že doma in vse razpakirala, lahko bi se že na večerjala, obiskala naše domače,prošetala psico, ki naju je čakala,....Moj je ves čas molčal ( šla sem mu na živce seveda ) in brkljal okrog mašine pri avtu. Ko me je imel očitno zadosti je rekel :" Hja, res škoda, da se nama je tole naredilo..pa še tule, kjer ni nobene pametnega placa....do sedaj bi se lahko že 3x dala dol..."Pa sem bila lahko tiho. Ob vseh opravkih, ki so se mi vrstili v glavi, med tem ko sem v vročini sedela za cesto sredi Črnega kala, mi pač "tisto" niti pod razno ni padlo na pamet.
Ljudje se v določenih situacijah res odzivamo različno .
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
|
|
|
Natisni
