nejcko
|
Mislim, da nisi čudna in ne edina. Obstajajo ljubezni, ki jih človek nikoli ne pozabi, pa če mine še ne vem koliko let. Tudi jaz se kdaj pa kdaj spomnim na enega tipa, v katerega sem bila noro zaljubljena in me je zelo prizadel, vendar ne morem reči, da ga pogrešam. Najine poti so se razšle in bog ve, zakaj je to dobro. Imam dva otročka, ki ju ne bi bilo, če ne bi bila z mojim možem in zame je to zadosten razlog, da sem prejšnje življenje pustila za seboj. Ne pozabila, ampak shranila nekje globoko v srcu kot del mene, ki mi je gotovo pomagal, da sem postala to, kar sem.
Skratka, sama na vse stvari gledam tako: Vse je za nekaj dobro in vse se zgodi z nekim namenom, ki pa ga lahko spoznamo šele čez mnoga leta ali pa morda tudi nikoli. Vse, kar doživimo, nas notranje krepi, bogati in razvija. Ko enkrat to spoznaš in razumeš, znaš na stvari gledati povsem drugače - ne z obžalovanjem ali kesanjem, ampak s hvaležnostjo, da ti je bilo dano, da postaneš to, kar si.
Ko boš sprejela dejstvo, da jje tvoj otrok nekaj posebnega in edinstvenega, ko ga boš vzljubila z vso močjo takega, kot je (čeprav verjamem, da ga imaš rada že sedaj), boš razumela, da je tak samo zato, ker si ti njegova mama in tvoj partner njegov oče. Tako se je pač moralo zgoditi. In bodi srečna in hvaležna, da se je.
Verjetno si bivšega ne boš mogla kar na silo izbiti iz glave, ker tako pač ne gre. Poskusi pa sprejeti življenje tako kot je in s hvaležnostjo gledati na stvari za nazaj, in boš videla, da si pravzaprav srečna.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
