nita
|
Dan!
Evo mene, še vedno doma. Počasa se mi je začel že trgat. Če obstaja poporodna depresija, obstaja definitivno tut predporodna - to sigurno doživljam jaz sedaj.
Nikol nisem hotla, da bi šel moj zraven na porod (sva se pač tako skupaj odločila - tut on ni bil glih navdušen), zdej ga pa že cel teden prosim, če bo šel zraven. Seveda mi ne more rečt, da ne bo šel (al se mi pa ne upa). Me je tko strah, pa sploh ne vem točno česa - al poroda, al bolečin,... Sploh se ne znam opredeljit. Najbolj me pa jezi glih to, ker ponavadi vedno vem kaj hočem in me ni strah pred neznanim. Zdej se mi je pa vse ravnovesje podrlo, da sploh ne vem kje sem. :zmeden2: Še dober, da me to ne drži cel dan, ampak mam bol sam napade - se znam tut umirit, pa je pol vse vredu.
Drugač pa je moja pupa še vedno zelo aktivna. Cel dan neki brca, najhujš je pa zvečer, ko se vležem, pa mi začne pritiskat, jaz vsaj mislim da, na medenične kosti, da boli ko :hudicek:. Takrat bi najrajš res šla po čimhitrejši poti rodit. In to se ponavlja že več kot 10 dni. Pa še zatekat sem začela, da je joj. Mam roke kot buhtlčke. Res zaden cajt, da grem.
LU, mene moj G ni dal na CTG. Nazadnje sem bla pr njem 14 dni nazaj in je reku, da sma midva zaključla (se pravi 3 tedne pred rokom). Da ko se bo začelo (ali porod ali kaj takega, kar se ne bi smelo - krvavitev, da ne bi čutla otroka,...), naj grem kr v porodnišnico.
Tako, grem se še mal mojemu :love: smilt :)-.
Ja, mi je že mal bolš, ko sem dala tole mal ven :)-.
Dober vplivate na mene, vas bom kr vse vzela s seboj v porodno sobo :)-.
Ajdi bok!
L.P. Anita (:duda: čez natanko en teden - če se bo držala roka)
|
Natisni
