2ursae
|
pozdrav,
takole je pri nas: moj 5 letni sin sicer že tretje leto hodi v vrtec, a se nekako nanj ne more navaditi - ne gre z odporom, ne gre z navdušenjem. Zdaj, ko je predšolski, je končno dobil mesto v vrtcu v našem kraju, se pravi, da bo s svojimi sovrtičkarji šel v šolo. Priznam, da sem upala, da bo našel kakšnega prijatelja (saj vem, da ima še celo leto časa  ), vem pa, da si nikoli ni želel družbe otrok, vedno se je igral raje sam. Zdaj me pa počasi že malo skrbi, saj mi mali odkrito pove, da se z otroci noče družit, se z njimi noče igrat, da ga moti, ker je npr. danes prišel k njemu en fantek in se hotel z njim igrat z železnico, pa se sploh ni znal pravilno igrat ... včeraj so se npr. šli eno igro, kjer je bil poudarek na tem, da si otroci med sabo pomagajo, on pa ni hotel pomagati nobenemu.
Sicer je poba zelo komunikativen - z odraslimi, sprejme pa tudi družbo vrstnika na igrišču ali se zaplete v klepet v trgovini. Izgleda mi, kot da ima eno svojo predstavo o vrtcu, kjer otroci nagajajo in si jemljejo igrače, on pa je na te stvari zelo občutljiv in ima raje svoj mir. Rada bi se nekako lotila tega problema, pa ne vem, kako naj mu lepo razložim, zakaj so prijatelji dobra stvar v življenju. Mislim, saj mu razlagam ampak njega to ne gane preveč. Naj povem še, da ima 3-letnega bratca, s katerim se čisto lepo razume in se z veseljem igrata skupaj.
Ima katera podobno izkušnjo, nasvet?
_____________________________
moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Rezultat je tak, da so mu pri devetih letih diagnosticirali Aspergerjev sindrom. 
Tako da zaupaj svojim instinktom, ker materinski čut je nad vsem. Pa srečno.
